• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 28. oktobra 2019 17:00Respiratorni infekti pri starejših – zdravstveno predavanje.
    • 7. novembra 2019Pliskina pot
    • 11. novembra 2019 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 18. novembra 2019 17:00Natalia Lapina: Petrograd, moje najlepše mesto – potopisno predavanje.
    • 20. novembra 2019 17:00Možganska aerobika
    • 21. novembra 2019Solkan (108 m) - Sabotin (609 m)
    • 5. decembra 2019Žiri (492 m) - Javorč (901 m)
    • 9. decembra 2019 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    AEC v1.0.4

Pohod Vandrovcev: Drežnica (540 m) – Krasji vrh (1773 m), 30. maj 2019

V četrtek, 30. maja, smo se, kljub dežju, ki je v jutru na Jesenicah še vztrajal, odpravili proti Primorski in našemu cilju Drežnici.

Polno številni ( 19 prijavljenih in prav toliko udeleženih ) smo se peljali preko Predila do našega izhodišča. Niso nas motile kapljice dežja in  ne občasno močan  vetr. Trmasti in vztrajni kot smo, seveda  nismo obupali. Ustrezno smo se pripravili in krenili po dobro označeni markirani poti proti Krasjemu vrhu.

Krasji vrh se nahaja v Julijskih Alpah, na grebenu Polovnik in je najvišja točka tega grebena, 1773 m. Od tu je tudi najlepši pogled na mogočni Krn, okoliško hribovje, v dolino in naselja ter bistro hči planin  – Sočo.

Na Krasji vrh vodi kar nekaj  poti: iz Drežniških ravni mimo Snežne jame, iz planine Zapleč mimo kolujev, iz te planine pa tudi mimo omenjene Snežne jame. V bližini je tudi planina Zaprikraj in treba je kar počasi in natančno prebrati napise na  tablah.  Na razpotju je možen dostop tako z leve, kot z desne strani, po obeh se pride na vrh.

Na eni izmed tabel je pisalo KOLUJI in temu rečejo tako koluji kot koluti, so pa to ostanki temeljev protiletalske obrambe italijanske vojske iz 1. svetovne vojne. Tu so bili strateški topniški položaji na tem južnem pobočju Polovnika. Na severni strani hriba pa so se malo pod vrhom videli rovi, ostanki te nepotrebne, a žal resnične morije.

Doživljali smo vremenske pojave v malem, nekaj dežnih kapljic, veter, celo malo sonca nas je pozdravilo, ni pa bilo megle na poti, le Krnsko pogorje je bilo zavito v meglice in občasno smo ga lahko občudovali v njegovi  celotni veličini.

Po uspešnem, okoli  3-urnem vzponu  in okoli dve urni poti v dolino, smo si zaslužili počitek in  obiskali kočo jeseniškega PD »Pri izviru Soče«, poklepetali z prijazno Tatjano in se preko Vršiča vrnili domov.

Ja, sreča spremlja pogumne.

Napisala: Nevenka Rajhman              Slikal: Janez Komel