Jutro, na četrtek 7. februarja, je obetalo lep dan. O tem smo se prepričali na trgu v Solkanu na zasluženi popoldanski kavi po zaključku pohoda.
Triinštirideset veselo razpoloženih Vandrovk in Vandrovcev se nas je to jutro povzpelo na vlak za Solkan. Bohinjsko-primorska proga, vsaj meni, vedno vzbuja prijetne, nostalgične spomine. Brezskrbna vožnja, uživanje v razgledih na kraje, mimo katerih smo se peljali. Pogled na prezgodaj pomladno in prav nič zimsko pokrajino je napeljal pogovor tudi o vremenu, o tem koliko snega je bilo včasih v februarju in o tem, ali se nam to zna kasneje še maščevati. Kdo ve… ?
Naš cilj je bil Sabotin, razgledni greben, kjer se Dinarsko gorstvo »zaleti« v Alpe in kjer se Soča iz ozke doline razširi na goriško ravnino in zapusti Slovenijo. Sabotin je eden izmed mnogih grenkih spominov na morijo 1. svetovne vojne, srdite borbe med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. Tudi hrib, ki še danes z napisom NAŠ TITO deli Slovence na tiste, ki ga želijo ohraniti v lepem spominu in tiste, ki so proti njemu.
Proti Sabotinu smo krenili po južni poti, se kmalu po prečkanju Sabotinskega mosta povzpeli do gozdne poti, ki je dobro označena. Tudi na tem južnem pobočju so ostanki vojaških kavern in naš prvi postanek je bil pri nekdanji cerkvici sv. Valentina, območje je tudi tako imenovano Park miru – v spomin žrtvam 1. svetovne vojne. Sam Sabotin je dobesedno prepreden in preluknjan s kavernami, ki so jih začeli graditi l. 1915 avstro-ogrski vojaki, po zavzetju hriba pa so s tem nadaljevali Italijani, ki so prebili stene Sabotina in topove usmerili priti Sveti gori. Pot od cerkvice do vrha Sabotina poteka po grebenu, dobesedno hodimo z levo nogo po Sloveniji, z desno pa po Italiji ali obratno. Pogled se odpira tako na Goriška Brda kot na Sveto goro, v idealnih vremenskih razmerah se vidi do Furlanije, goriške kotline, Banjščice in Trnovskega gozda ter Julijskih Alp. Vseskozi nas na pohodu spremlja bistra Soča.
Koča pod Sabotinom je v tem letnem času zaprta, a ne za iznajdljive. Kljub zaprtju je nekaj postrežbe bilo. Ja, kdor zna pa zna… Očitno nekatere ne morejo peljati žejne čez vodo.
Za vzpon in spust smo porabili slabe tri ure, bilo je prehojene 520 m višinske razlike. V Solkan smo se vrnili po severni poti ( senčni ), ponovno prečkali Solkanski most, se malo pomartinčkali pred kavarno v središču Solkana in se prijetnih vtisov vrnili na Jesenice.
Še nekaj o Solkanskem mostu: dolg je 220 m, kamniti lok ima 85 m.
Napisala: Nevenka Rajhman Slikal: Janez Arhar