V četrtek, 21. februarja 2019 smo opravili že naš drugi pohod po Primorski. Naš cilj je bila okolica Kobarida. Tokrat nas je bilo za avtobus in še kombi, kar 57 pohodnikov skupaj. Lepo vreme, dobra družba, čudovita pokrajina, zanimivi ogledi in poučni muzej mlekarstva so nas zvabili v naravo. Kaj hočeš še več za dobro počutje in lepe spomine!
Kobarid, tako majhno naselje, pa tako veliko po zgodovini in dejavnostih. To je kraj dveh muzejev: vojaškega, s pričevanji o moriji 1. svetovne vojne, in sirarskega, zgodbe o prihodnosti in preseganju politične neumnosti o uničevanju lokalnega gospodarstva.
Odločili smo se obiskati Sirarski muzej, ki je v sklopu Mlekarne Planika. Simpatična mlada vodička nam je povedala veliko o razvoju mlekarstva na Kobariškem, o pionirjih razvoja sirarstva in o težavah reševanja mlekarne po osamosvojitvi, ko so Mlekarno Planika prevzeli hrvaški lastniki in jo hoteli praktično uničiti. Zdrava kobariška kmečka pamet je mlekarno rešila propada z lastnim odkupom. Kmetje so ohranili tako mlekarno, delovna mesta in kobariške planine. Tudi moto mlekarne je: IZ PLANINE DO PLANIKE. Mleko in mlečne izdelke prodajajo po celi Sloveniji in skrbijo za kvaliteto, zato jih tudi radi kupujemo. Znan je Tolminski sir, ki daje prepoznavnost temu okolju. Sir iz kobariških planin je izključno iz kravjega mleka. Ne proizvajajo kozjega ali ovčjega sira, ki sta značilna za »bovške sire«. Razlog je v pokrajini. Na Bovškem so planine strmejše in bolj primerne za rejo drobnice. Poleg sira Tolminc imajo v ponudbi še sire z raznimi dodatki, eko sir, lahko prebavljivo nehomogenizirano mleko, maslo, sirotko, pinjenec, izvrstno sladko albimunsko skuto – iz sirotke. Vsekakor je bil muzej vreden ogleda.
Po ogledu muzeja smo krenili proti drugemu našemu cilju, kostnici italijanskih vojakov. V njej je pokopanih več kot 7000 vojakov, ki so padli v prvi svetovni vojni na območju Kobarida. Kostnica leži v zavetju cerkve sv. Antona, simbolizira pa mirnost za padle vojake.
Po ogledu tega, kar impozantnega kraja smo po krajšemu počitku pot nadaljevali do Tonovcovega gradu, dokaj obsežnega arheološkega najdišča. Sodeč po najdenem obzidju je bila naselbina dokaj velika.
Pot nas je vodila dalje proti slapu Kozjak, naravni znamenitosti. Nenaporna hoja je bila popestrena s prečenjem Soče po 52 m dolgi, kar dobro »guncajoči« brvi. Nekaterim je bila hoja po brvi dobra zabava, drugi pa smo bili previdni. Nič kaj dosti nismo pogledovali navzdol proti bistri Soči in smo kar skoncentrirano in nekoliko v strahu drobili čez na drugo stran. Zavita pot nas je pripeljala do slapa Kozjak. Res je čudo narave. V njegovi senci je počivala korenina, dodobra obdelana z vodo, gladka kot polakirana. Mene je spominjala na stisnjeno pest.
Nadaljevali smo pohod čez Napoleonov most, si z njega ogledali vedno bistro Sočo in zaključili pohod po Tolminski zgodovinski poti.
Zaključki so vedno nekaj posebnega. Pecivo in okrepčilo rojstno dnevnikov, pogostitev naših pohodnikov, ki izhajajo iz krajev , ki so v okolici našega pohoda. Če greš domov lačen ali žejen si ali na dieti ali pa…
Kot rečejo v eni izmed televizijskih oddaj: »luštno je blo«.
Napisala: Nevenka Rajhman Slikal: Janez Arhar