• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 11. decembra 2019Novoletni Zagreb
    • 16. decembra 2019 17:00Miro Koder: Kirgizija dežela pod Nebeškimi gorami – potopisno predavanje.
    • 18. decembra 2019 17:00Možganska aerobika
    • 19. decembra 2019Bošmarin (50 m) - Pomjan - Koštabona (263 m)
    • 31. decembra 2019 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

108. družabno srečanje z znanimi ljudmi, družina Klinar s Hrušice, 11. 11. 2019

Gostiteljica Albina Sršen je povabila v goste družino Klinar iz Hrušice, kjer jo domačini poznajo le po hišnem imenu Pr Šmon. Ata Lovro je kupil okoli leta 1930 staro hišo na Hrušici in zapustil rodni Plavški Rovt. S seboj je pripeljal ženo Mino iz Planine pod Golico. Družina se je hitro povečevala in kmalu je bilo pri hiši 12 otrok: Bernardka, Mirko, Ivanka, Ciril, Ivan, Marija, Angela, Danica, Lovro, Vida, Franci in Silva. Imeli so se lepo. Med njimi ni bilo tekmovalnosti. Naučili so se živeti skromno in z veliko potrpežljivostjo. Oče je delal v železarni, mati pa je doma gospodinjila. Bila je skrbna mama in ni delala razlik med otroki. Zvečer jim je večkrat zapela, bila je pevka na koru, ali pa jim je povedala zgodbo z vzgojno vsebino. Spali so na podstrešju, v nezakurjenih sobah, po dva na eni postelji. Pozimi so si iskali prostor ob dimniku, kjer je bilo nekoliko topleje. Igrač ni bilo, dela pa dovolj že od mladih nog. Morali so ubogati. Obleko so nosili drug za drugim. Tako se Vida ne spomni, da bi kdaj dobila novo obleko, še za birmo ne.  Jedli so repo, krompir, zelje, žgance. Ob nedeljah je bila juha, pražen krompir, malo mesa in solata.

Ko so končali obvezno šolo, so morali delat, da so čim preje zaslužili. Izučili so se raznih obrti: mizar, čevljar, šivilja, … Le najmlajša je lahko končala šolanje in postala učiteljica.

Vsako leto so se zbrali za mamin rojstni dan in za božič. Včasih jih je bilo tudi petdeset v eni sobi. Pa se jim ni zdelo, da bi se drenjali. Danes je Šmonovih že kar veliko. Dvanajst otrok je imelo skupaj 15 otrok, sedaj so že vnuki postali odrasli in imajo svoje otroke. Pred leti so se vsi srečali, da so se vsaj med seboj spoznali. Naredili so tudi družinsko drevo.

Na povabilo Albine so se odzvali Ciril in njegov vnuk Andrej, Vida, Marija in Bernardkin vnuk Tomaž. S skupnimi močmi so nam odstrli del življenja Klinarjevih. Rod je trden, zdrav in med seboj povezan.

Da ne pozabim: Andrej Klinar dela kremšnite na platoju mejnega prehoda Karavanke (Conditus), Tomaž Klinar  pa je priznani rejec malih živali (kunci, golobi, fazani, petelini) in v tujini dobro poznan strokovnjak in ocenjevalec. Vsako leto Društvo rejcev malih živali priredi razstavo v Osnovni šoli  Prežihovega Voranca.

Ti Klinarjevi so bila res prijetna družba. Res škoda, da jih ni prišlo pozdravit več naših članov društva.

Napisal in slikal: Stane Arh