Pohodniki DU Jesenice smo se prav na dan Miklavža, to je 6. decembra, odpravili na vzpetino Goro nad Tuhinjsko dolino , kjer stoji cerkev sv. Miklavža. Kar 70 se nas je prijavilo in z dvema avtobusoma smo se odpeljali do izhodišča pri termah Snovik. Nebo so prekrivale sive megle in rahlo je deževalo. Odprli smo dežnike, si nadeli pelerine in počasi odšli proti Hruševki in naprej proti sv. Miklavžu. Dež je kmalu pojenjal, dežnik pa mi je služil kot palica. Steza skozi gozd se je strmo vzpenjala in strmina je popustila šele pod vrhom. Na Gori se je delno ohranilo taborsko obzidje z obrambnim stolpom, cerkev sv. Miklavža in mežnarija. Zvonik je ločen od cerkve.
V brunarici nas je gospod Jože prvo postregel s kuhanim vinom, kasneje pa nam je razkazal cerkev in nam marsikaj povedal o njeni zgodovini in okolici. Zapisi omenjajo cerkev sv. Miklavža že leta 1526, leta 1721 so cerkev začeli večati. Prenova je trajala vse do leta 1730. Podrli so stari gotski prezbiterij in zgradili novega, prostornejšega. Podrli so tudi staro zakristijo in zgradili novo. Okoli cerkve stoji protiturški tabor iz 16. stoletja z dvojnim južnim obzidjem in manjšo kaščo. Severozahodni stolp je bil leta 1727 preoblikovan v zvonik. V osnovi gre za enoladijsko cerkev s pravokotno zaključenim prezbiterijem in zakristijo, ki je prezbiteriju priključena na južni strani. Ladja ima raven in kasetiran ter poslikan strop iz leta 1680. Strop je bil restavriran med leti 1999 in 2004. kasete so poslikane s krilatimi angelskimi glavicami, središčni kaseti pa sta likovno izpostavljeni, kjer je na eni naslikan sv. Miklavž, na drugi pa sv. Marko. Večji del opreme je iz 18. stoletja. Glavni baročni oltar je iz delavnice Gaber – Bergant. Podobo sv. Miklavža iz leta 1739 pripisujejo delavnici Valentina Mencingerja. Iz arhivskih virov zvemo da so leta 1746 Fortunatu Bergantu plačali bandersko sliko. Leta 1784 sta bila odstranjena oltarja in na novo naslikana v fresko tehniki.
Na izhodišče smo se vrnili po cesti z druge strani. Pri avtobusu nas je slavljenka Vera postregla s pecivom, njena pomočnica pa s kačjo slino. Vera še na mnoga leta.
Pohod smo zaključili pri Osvaldu v Žirovnici, kjer smo pripravili občni zbor pohodnikov DU Jesenice. Poslušali smo poročila o delu sekcije v letošnjem letu in poročilo blagajničarke. Miklavžu zahvala za darilo, organizatorjem za okusno kosilo, dobil sem še repete mojega najljubšega peciva. Razšli smo se z željo, da se vidimo še na zadnjem letošnjem pohodu. Lep dan je bil v družbi prijateljev.
Napisal in slikal: Miro Koder