Za ta pohod nam je bila znano: lepa vremenska napoved, čas odhoda in obvezna naglavna svetilka, vse ostalo je bilo v glavi našega vodja Janeza A. Ko smo pobrali vseh 47 zainteresiranih pohodnikov se je tudi Janez malo razgovoril glede smeri , pa tudi avtobus se je že usmeril proti Kranju in nato proti Škofji loki. Prevozili smo Poljansko dolino in v naselju Lučine izstopili, si nadeli nahrbtnike in nestrpno čakali , kam nas bo Janez usmeril. Pri naselju Dolge njive smo preko travnika in kmetije zavili na gozdno pot. Nam je bilo vseeno kam gremo, saj je bil dan s soncem obsijan. Tudi temperatura se je že dvignila na poletno sezono. Uživali smo v res čudovitih razgledih po Škofjeloškem pogorju.
Med potjo smo opazili na pobočjih vojaške bunkerje, ki jih je že zaraščalo mlado ruševje. Razvozlali smo naš neznani pohod. Hodili smo po »Rupnikovi liniji«, ki je potekala od Radovljice, preko Ratitovca, Blegoša, Žirovskega vrha, Golega vrha, Sv. Treh kraljev, Vrhnike…. Po dobri uri in pol hoje nas je pri kmetiji čakal g. Peter, ki je prevzel vodenje. Z njim smo dosegli »Goli vrh« (962 m). Tu smo imeli krajši postanek, med katerim nam je vodič Peter osvežil zgodovino Avstro – Ogrske in pomen «Rupnikove linije«. Ogledali smo si tudi notranjost bunkerja, ki ga je vodič Peter obnovil v svoji režiji in uredil v njem manjši razstavni prostor.
Po prečkanju hriba »Goli vrh« kraljujeta sredi poraščenega gozda še dve veliki vojaški utrdbi, ki sta povezani med seboj s podzemni rovi. Prispeli smo pred železna vrata, ki so zapirala vhod v rov. Nadeli smo si naglavne svetilke in se spustili v rov. Človeka kar prizemlji, ko si ogleduje te velikanske rove, ki so jih v tistih davnih časih kopale in gradile človeške roke. Mogočni podzemni hodniki so 25 m pod površjem. «Rupnikovo linijo« je zgradila Kraljevina Jugoslavije v letih od 1938 do 1941 leta, kot obrambno črto na meji z Italijo. Gradilo jo je do 60.000 civilistov in vojakov, ki pa so bili za to delo plačani. Okoliški prebivalci so se z delom pri gradnji finančno kar dobro opomogli. Pobudo za gradnjo obrambne linije proti Italiji je dal jugoslovanski general slovenskega rodu Leon Rupnik.
Danes so široke galerije namenjene razstavi, ki prikazuje podobe iz časov gradnje obrambne linije. V določenih hodnikih se da razbrati njihov namen, kot so : koncertna dvorana, balinišče, hranilnik za vodo.
Kljub temu, da so to ene največjih vojaških utrdb v Sloveniji, ni bila Rupnikova linija nikoli uporabljena v vojaške namene niti se niso v njej dogajale bitke. Sedaj jo najeda že zob časa in propada. V slovenskem prostoru je slabo poznana in tudi v šoli nismo izvedeli nič o njej. Šele sedaj si nekaj posameznikov prizadeva oživiti Rupnikovo linijo kot turistično znamenitost in ji vdihniti zgodovinski pomen. Na pohodu smo spoznali, kako slabo poznamo svojo domovino. Četudi imamo na domačem pragu zgodovinsko pomembne spomenike, jih ne poznamo, jih ne opazimo in tiho propadajo.
To je bil eden res lepših pohodov v neznano, saj smo si naužili sonca, razgledov, kulture in zgodovine.
Za analizo pohoda ob avtobusu je tokrat poskrbela Ivanka Z.
Napisala: Robič Marija-Mimi slikala: Robič Marija-Mimi, Janez Komel