Kljub turobni vremenski napovedi se nas je kar 45 pohodnikov odločilo za pohod; tokrat nas je pot vodila na zasneženo Pokljuko. Na odcepu za »Šport hotel« smo izstopili iz avtobusa in po nekaj metrih asfalta smo zavili desno na gozdno pot. Zimski mraz nas je rezal v lica in pod nogami je »škripal« sneg. Previdno smo stopali skozi smrekov gozd po nekoliko zaledeneli poti. Nenadoma se nam je prikazala prava zimska idila, ki jo v dolini, na Jesenicah pogrešamo. Pred nami se je odprla širna bela planjava, obsijana s soncem in z vrhovi gora v ozadju. Prispeli smo pred planino Zajavornik, ki jo je prekrivala dober meter debela snežna odeja. Modro nebo brez oblakov, sonce in lesketanje snega sta naredila planino čarobno pravljično.
Po prečenju planine smo nadaljevali pot skozi gozdne poseke. Kar srce te zaboli, ko vidiš koliko smrek so že in še bodo morali odstraniti zaradi lubadarja. Tudi opevana pokljuška smreka je ogrožena, čeprav raste visoko v gorah in v hladnem okolju.
Po slabih dveh urah smo dosegli naš cilj, Blejsko kočo na Lipanci (1633 m). Planina se je kopala v soncu, zato je večina pohodnikov počivala kar na klopcah pred kočo, kjer je bilo vzdušje v polnem teku ( nekaj antigripina, kuhanček , itd). Občudovali smo lepoto okoliških vršacev, ki so nas vabili na bodoče pohode.
Vse lepo hitro mine. Morali smo zapustiti pravljico in se vrniti nazaj k avtobusu. Tam so nas pričakali in pogostili slavljenci z dobrotami, mi pa smo jim iz srca čestitali in zaželeli, da bi še dolgo skupaj hodili na pohode. Končno analizo pohoda smo opravili na Zatrniku. Tam smo se tudi dogovorili za naslednji pohod, na Otlico pri Ajdovščini, ki bo 8.2.2018.
Napisala Robič Marija-Mimi Slikali: Robič Marija-Mimi in Danijela Jensterle