• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 28. maja 2018 17:00Motivacija za zdrav življenjski slog – zdravstveno predavanje.
    • 29. maja 2018 9:00Jesenice, Moste, Lancovo, Jesenice
    • 31. maja 2018Draga (689 m) - Roblekov dom (1657 m)
    • 1. junija 2018 9:00Jesenice -Tržič
    • 5. junija 2018 9:00Jesenice, Mojstrana, Radovna , Gorje, Kočna, Jesenice
    • 5. junija 2018 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 7. junija 2018Srečanje upokojencev Gorenjske
    • 7. junija 2018Letno srečanje upokojencev Gorenjske 2018
    AEC v1.0.4

Pohod vandrovci: Vrčice (481 m) – Mirna gora (1047 m), 12. 4. 2018

Četrtek je in v deževnem jutru bi človek najraje še malo poležal v postelji. Vstati moram,  ker smo se mi pohodniki dogovorili, da  gremo na pohod kljub turobnemu vremenu, saj slabega vremena za nas  ni. Pravi pohodnik se zna prilagoditi in opremiti glede na situacijo tistega dne, ter uživati tudi v deževnem  vremenu. Pohvala vsem, ki ste držali  dano besedo o prijavi. Tako se nas je zbralo kar 54 udeležencev, med katerimi sta bila tudi  dva nova  pohodnika: Miha in Lidija.

Tokrat nas je pot vodila v Belo krajino, bolj natančno v Kočevske gozdove in sicer  na Mirno goro (1047 m).  Iz Ljubljane smo zavili proti Ivančni Gorici in nadaljevali proti Muljavi do Žužemberka. Tu smo naredili krajši postanek za nujna jutranja opravila. Pot smo nadaljevali proti Črnomlju in zavili na odcep za Črmošnjice proti vasi Vrčice, kjer smo imeli štartno mesto pohoda.

Dež je ravno toliko pršil, da smo si nadeli dežne plašče, anorake ali pa odprli dežnike in se podali po široki makadamski poti. Ob poti so bile številne usmerjevalne table, ki popotnika obveščajo o poteh do želenega cilja. Hodili smo po jugovzhodnem delu Kočevskega Roga, kjer so še  danes vidne razvaline hiš in ostanki naselbin  Kočevskih Nemcev, ki so jih med vojno razselili po drugih krajih Slovenije. Po končani vojni so izgnali iz domov in naselij še vse ostale živeče prebivalce iz celotnega območja, porušili sakralne objekte in domove in območje zaprli za javnost kot vojno področje (Baza 20, Gotenica, itd).  Narava se je razvijala po svojih zakonih, brez poseganja človeka. Polja, travnike in ledine je zarastel gozd in vzpostavili so se idealni  pogoji za  domovanje medveda in razno divjad. Šele po osamosvojitvi Slovenije so se iz prepovedanega območja umaknili vojaki in področje je danes odprto za naseljevanje in za obiske javnosti.

V gozdu se je slišalo kukanje kukavice; pregovor pravi:  ko prvič na pomlad slišiš kukavico, je dobro novce pri sebi imet, da bo v žepu  celo leto ta žvenket.   Po dobri uri hoda po makadamski poti so nas table usmerile proti lovski koči na Kleč. Od tod je  pot  zavila v gozd in postala bolj strma in seveda tudi blatna zaradi dežja.   Nekaj pohodnikov je tu zavilo na Planino, kjer je bila pot lažja, a malo daljša. Vsi smo v dobrih dveh urah prišli do planinskega doma na Mirni gori (1047 m). Dom je res dobro oskrbovan in ga. Jožica se nas je kar malo ustrašila, saj ni pričakovala, da bomo v takem vremenu sploh prišli.    Hitro in kvalitetno sta nas z možem postregla z domačim jabolčnim zavitkom,  z domačo zmajevko in viljamovko.  Ob domu so bile ruševine cerkvice sv. Frančiška, ki je zavetnik vremena. Žal nam to pot ni kaj dosti pomagal. Cerkveni  zvonik  je sedaj preurejen  v razgledni stolp, od koder je ob jasnem vremenu razgled po Beli krajini  do Metlike in proti Hrvaški, vse do Zagreba. Mi smo lahko opazovali le bližnjo okolico.

Mirna gora je najvišji vrh v  Beli krajini, pot do nje je lepa, nezahtevna in dobro označena, primerna za vsakega ljubitelja narave in tišine.

Mi se imamo lepo tudi ko pada dež. Kdor širi veselje in dobroto je vedno srečen!

Za dober zaključek so tokrat poskrbeli kar trije slavljenci: Danijela J., Rasim B.,  in Darinka R.,

Zapisala: Marija Robič -Mimi               Slikala: Marija Robič -Mimi, Janez Komel