Naj mi bo oproščeno, če se motim v svojih opažanjih. Kaže, da smo pohodniki postali že nekoliko razvajeni. Namreč, pohodi v bližini doma in še z lastnimi vozili so manj zanimivi kot tisti v oddaljenejše kraje, kamor se peljemo z avtobusom.
Za pohod na Dovško Babo se nas je v četrtek zjutraj ob 8.uri zbralo na parkirišču za gledališčem le 18 pohodnikov. Na izhodišču za pohod na Visokih se nam je pridružilo še 6 pohodnikov. Preostali štirje so prišli iz Dovjega po svoji poti na Dovško Rožco. Skupaj 28 pohodnikov. To je veliko manj, kot je udeležba vandrovcev na pohodih v bolj oddaljene kraje z avtobusom. Zaradi bližine in obiska domačih gora smo pričakovali, da bo pohodnikov več, kot nas je običajno.
Jutranji sprehod po gobarskih rajonih je minil brez postankov, saj so se gobe šele pripravljale na svojo predstavo v naslednjih dneh. Do Hruščanske planine smo ostali v strnjeni koloni, nato pa je strmina proti sedlu povzročila razteg kolone med tazagnanimi, vztrajnimi in ogledniki. Na sedlu med Črničjim in Hruškim vrhom se pot proti Dovški Rožci položi, vendar je slabo uhojena, zato je bil potreben umirjen korak. V dobri uri smo bili na planini Dovška Rožca, ki pa je že samevala. Preteklo nedeljo so živino odgnali na nižje planine nad Dovjami. Tam se nam je priključila četvorka vandrovcev, ki je vzpon začela z dovške strani, z Janševega rovta.
Po kratkem počitku smo nadaljevali pot na vrh Dovške Babe. Zaradi meglic, ki so se vlekle po pobočju, se je manjša skupina odločila za spodnjo pot pod vrhom Babe in je zato prva osvojila Hruški vrh. Tudi osvajalci vrha Dovške Babe so pohiteli in vse ostale ujeli na sedlu Rožca pri Mokotovi Bajti. Po izmenjavi vtisov o prehojeni poti smo se spustili na Hruščansko planino, kjer pastir Slavko (sliši tudi na ime Slavc) skrbi za velik trop živine. Tu smo bili deležni njegove prijateljske pozornosti. Ob dobrotah iz njegovega skladišča smo kar pri njemu opravili analizo pohoda. Običajno zaključimo analizo že v prvem krogu. Tokrat smo morali nekatere ugotovitve popraviti še na parkirišču zaradi Helge, ki je praznovala rojstni dan. Dokončne sklepe in enotne zaključke smo sprejeli šele Pri Aljažu na Dovjem. Kljub raznolikosti poti na pohodu, med nami nismo videli nezadovoljnih obrazov. Celo dva novinca sta se hitro privadila na nas in takoj potrdila svojo pripadnost vandrovcem.
Poslovili smo se s pozdravom Srečno! Vidimo se na naslednjem pohodu pri Savici.
Napisal in slikal: Janez Komel