Karavanke so mejno pogorje, ki ga delimo z Avstrijo. Na vseh pomembnejših vrhovih se nahajajo mejni kamni z oznako OE in SLO. Značilnost vrhov Karavank je razgled na vse strani neba. Žal, v četrtek nam vremenske razmere niso bile naklonjene. Že dopoldan so se zbirali oblaki in meglice po okoliških vrhovih. Nismo se ustrašili in osvojili smo vsi vrh 1740 m visoke Male Košute. Še več, šesterica tazagnanih se je povzpela in nas opazovala z 2054 m visoke Tolste Košute. Resnično, bili so odlični.
Veliko vandrovcev uživa dopust na morju, nekaj jih osvaja vrhove v Prokletijah, zato se nas je zjutraj zbralo le 36 vandrovcev. Šoferja Ivan in Stojan sta nas varno izkrcala na parkirišču pod planino Dolge njive. Na začetku pohoda smo dobili informacijo, da je bil na današnji dan pred 13-imi leti začetek pohodništva v DU Jesenice. Od tedaj smo opravili 304 pohodov iz rednega programa in še preko 50 dodatnih priložnostnih pohodov.
Zagrizli smo se v strmino, ki je popustila šele pred vstopom na planino Dolge njive. Tam so se v čudovitem planinskem svetu pasli: govedo, osli, prašiči, purani in kokoši. Na vratih pastirske koče nas je pozdravil Matjaž, ki s svojo ekipo že 10 let skrbi za dobro počutje obiskovalcev. S pestro ponudbo okusnih domačih specialitet lahko zadovolji vsakogar.
Nismo se ustavljali. Pozdravili smo se in odhiteli proti svojemu cilju. Vzpon na zgornje Dolge njive je raztegnil kolono. Tazagnani so se že vzpenjali po grebenu Tolste Košute, ko smo vztrajni šele zagledali greben Male Košute s štirimi različno oblikovanimi vrhovi. Odločili smo se za osvojitev najvzhodnejšega, ki je edini dovolj prostoren za večjo skupino. Na vrhu smo se spočili in si privoščili razgledovanje po ostalih vrhovih grebena Košute in si ogledali pogorje Kamniško-Savinjskih Alp. Postopno nabiranja meglic v zraku zaradi približevanja vremenske fronte je napravilo obrise Krvavca, Grintovca, Kočne, Skute, Olševe in Raduhe neizrazite.
Del skupine je nadaljeval pot med ruševjem do najvišjega vrha, 1740 m. Označen je le z neobičajnim mejnim kamnom. Zato pa je bil od tam dobro viden Obir z Borovniškim jezerom v podnožju.
Pohodne poti so v tem delu nemarkirane in slabo uhojene. Kljub brezpotju nismo imeli težav pri vračanju, ker so nas vodili dobri stezosledci. Gibanje vseh grup je bilo zelo usklajeno. Pri pastirski koči smo se zbrali skoraj istočasno, brez zamudnikov. S kislim mlekom, ajdovimi žganci, joto, masovnikom in klobasami smo si povrnili izgubljene kalorije, s pijačo pa pogasili žejo.
Bližajoče se grmenje in nekaj kapelj dežja je poskrbelo, da smo bili ob dogovorjenem času že pri avtobusih. Pred odhodom je Vasja poskrbela še za hitro analizo pohoda. Bilo je prijetno in za nikogar prenaporno. Pripravljeni smo že na nove izzive.
Napisal: Janez Komel Slikala: Marina Čemažar