• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 10. decembra 2018 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 15. decembra 2018Vrbsko jezero
    • 17. decembra 2018 17:00Miro Koder: Romunija – potopisno predavanje.
    • 20. decembra 2018Nemilje (520 m) - sv. Mohor (952 m) - Čepulje
    • 31. decembra 2018 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Pohod Vandrovcev: Bernardin – Beli križ (53 m) – Strunjan, 8. 11. 2018

Pohod je bil posvečen spominu na eno prvih vandrovk, Marjano Komel.

Na »pohodni četrtek« se nas je kar 70  vandrovk in vandrovcev peljalo pogledat, kako je na morju jeseni.  Nekateri hodimo na morje le poležavat, ja, takrat poleti nam  je pač pre – vroče. Jeseni ni vročine, zato so prijetni sprehodi ob morju in čudoviti daljši pohodi po notranjosti Istre.

Po vožnji skozi Portorož smo izstopili pred hotelom Historion v Bernardinu. Hotel Historion stoji na rtu na skrajnem koncu Portoroža, ob nekdanji cerkvi sv. Bernardina. Po njem  se ta kompleks tudi  imenovali. Sam hotel ima kar 276 sob in kar 1000  m2  vodnih površin z ogrevano morsko vodo. Mirna lega hotela je namenjena tako obiskovalcem, ki si želijo počitka, morskih užitkov kot tistim, ki radi raziskujejo skrivnosti zgodovinskih mest, uživajo v sprehodih, obiskujejo igralnice…., obujajo lepe spomine.

Z veseljem smo popili jutranjo kavico v prijetnem morskem okolju kavarne Mandrač.  Z besedo mandrač označujemo notranje pristanišče za jadrnice in ribiške čolne. To besedo srečujemo tudi vzdolž hrvaške obale.

Po kavici smo se odpravili na pot v hrib proti Belemu Križu. Na levi in desni nas je spremljalo značilno primorsko rastlinje, ki je obkrožalo lepo urejene hiše. Občudovali smo drevesa z kraljevskim sadežem – oranžnim kakijem, ki so izstopala  med rastlinjem in nas vabila na pojedino. Tu in tam smo videli tudi lepa granatna jabolka. Prijetna  družba in malo klepeta pa smo bili že na Belem Križu in kmalu tudi že iz naselja. Oljke levo in desno so nas spremljale do mesta, kjer se odpre čudovit razgled proti Savudriji, Piranskem in Tržaškem zalivu. Vidijo se tudi Julijske Alpe in njihov najvišji vrh Triglav, a meglice so nam preprečile, da bi se na lastne oči prepričali ali se res vidi Triglav.

Pot smo nadaljevali do Avto kampa Strunjan in po nekaj korakih  smo vstopili v območje Krajinskega parka Strunjan. Začne se s strunjanskimi solinami in obsega celotni polotok Strunjan. Po vsem parku so informativne table – »zavarovano območje narave« z opisi znamenitosti in zemljevidi – http://www.parkstrunjan.si/index.php?page=static&item=60 .

Pot smo nadaljevali skozi gozdiček proti Strunjanskemu križu. Steza vodi po robu mogočnega klifa, ki se vzpenja nad obalo, in vseskozi omogoča lep razgled na morje. Kamniti Strunjanski križ, ki stoji že od leta 1600,  je simbol, ki povezuje Zemljo z nebom in vzhod z zahodom. Postavljen je v bližini Marijinega svetišča. Mornarje opozarja na bližino kopnega in na morebitno nevarnost za mornarje in ladje, ki plujejo mimo. Postavili naj bi ga domačini v zahvalo Mariji, ki  je rešila brodoloma ladjo in mornarje, ki jih je zajel vihar. Marija se je prikazala mornarjem, morje  se je umirilo in ladja in posadka so se  rešili na kopno. Po tej legendi naj bi se tudi v kamnu poznale sledi Marijinih solz in stopinj. Na predvečer Marijinega praznika, 15. avgusta,  še danes poteka  procesija do križa.  Še dolgo po omenjenem viharju so ladje, ki so plule mimo, s trobljenjem pozdravljale Marijo in se ji priporočale za srečno vrnitev.

Po končanem pohodu smo se eni preje, drugi kasneje posvetili dobremu pasulju ali porciji ribic  v gostišču Strunjan. Sledilo je prijetno druženje in klepet in odhod nazaj na Jesenice.

Da je Slovenija svet v malem smo spoznali, ker smo srečali znance, ki so prišli sorodnikom pomagat obirati kakije. Nekaj smo kakijev smo dobili tudi mi za na pot.

Povsod je lepo, doma je najlepše, to smo se zavedali v poznem popoldnevu, ko smo prišli na domače Jesenice.

Zapisala: Nevenka Rajhman                          Slikali: Marija Robič Mimi, Marko Rolc in Miro Koder