• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    • 7. junija 2018Letno srečanje upokojencev Gorenjske 2018
    AEC v1.0.4

Pohod vztrajni: Ribnica (490 m) – Sv. Ana na Mali gori (964 m), 19. 1. 2017

Dolenjska je že nekaj časa bila na robu ciklona, zato so bile vremenske napovedi za nekaj dni naprej nezanesljive. Obljubljali so veter, sneg, nizke temperature. Previdni Janez, poln izkušenj, ni želel presenečenj, zato se je dogovoril z oskrbnikom planinske koče, da so jo odprli posebej za naš pohod. Čeprav ni padal sneg, ni pihal veter in ni bilo mraza, je bilo prijetno jesti in piti na toplem v zavetju koče. Hvala oskrbniku, ki nam je kuhal čaj in kavo in nam dal zavetje.

Pohod je bil res zimski. Nanj smo se tudi temu primerno pripravili z gamašami in derezami. Zima se nam je razkazovala v vsej svoji lepoti. Sneg, ki je padal še ponoči pred pohodom, je obložil drevje z belimi blazinami in zametel vse poti. Na deviški preprogi so le tu in tam motile čistino drobne sledi nog malih živali. Samo na koruznem polju  smo videli globoke sledi srnjadi in globoke luknje v snegu, ki so jih naredile živali pri iskanju hrane. Megla, ki je ovijala vrh Male gore, je z ivjem poslikala veje in debla z abstraktnimi vzorci. Bili smo v pravljični deželi in bali smo se motiti čudovite zvoke narave. Tiho smo hodili v koloni in vsak je sam za sebe meditiral. Nismo se mogli izgubiti, saj je do vrha vodila ena sama gaz, ki so jo pred nami že zjutraj naredili zgodnji domači rekreativci.

Le nekaj je bilo junakov, ki so se podali od koče naprej po poti do Grmade in do Sten sv. Ane. Tam ni bilo gazi in Irena, kot prva junakinja, se je močno namučila, da je speljala svežo gaz do Sten sv, Ane. Snega je bilo kar okoli 30 cm. Razočaranje je bilo veliko, ker je vrh popolnoma porasel z grmovjem in drevesi, tako da ni nikakršnega razgleda niti pozimi, kaj šele poleti.

Na poti nazaj v dolino smo se ustavili še v jamarskem domu, ki je odprt tudi pozimi. Prijazna točajka nam je postregla s kuhanim vinom. Pri domu imajo domače živali, ki razveseljujejo predvsem otroke. A tudi naši pohodniki so se radi poigrali z njimi: s pujskom, malim kužkom in kozami. Še posebno živahna je bila koza Mici, ki je dobesedno prosjačila za kaj hrane. Oto je želel pojesti sendvič, a mu ga ni uspelo vzeti iz nahrbtnika, ker je Mici vanj tiščala svoj smrček. Že se je odločil, da ji ga bo prepustil, pa ga je domačinka hitro opozorila, da ne sme hraniti živali. Tako je ostal sendvič v nahrbtniku, Oto in njegova žena pa lačna.

Napisal in slikal: Stane Arh