V navado nam je prišlo, da se odpeljemo na pohod z avtobusom. A povsem primerno je, da občasno obiščemo tudi kraje v okolici Jesenic. Obdani smo s hribi z lepimi razglednimi vrhovi. Res se nanje povzpnemo lahko sami. In kolikokrat se odločimo za samostojni pohod na bližnje vrhove? Seveda so med nami izjeme.
Odločitev za pohod do Valvazorja iz Koroške Bele je bila dobro sprejeta in kar 38 vandrovcev se je zbralo na avtobusni postaji pred trgovino. Ni jih motil mraz in ne napovedani veter, še manj pred kratkim zapadli sneg. Kot domačini se nismo mogli takoj odločiti po kateri poti bomo šli, a je novi vodja Janez s svojo odločitvijo prekinil brezplodno razpravo. Točno ob 9 uri, niti sekunde preje in ne kasneje, je padlo povelje “odhod”. Že nekaj časa smo hodili proti mostu čez potoček Bela, ko je v zvoniku odbila ura devet. Ugotovili smo, da je cerkvena ura zaostajala skoraj za dve minuti. Na koncu asfaltne ceste se je pričel kolovoz. Ne strmi klanec in ne led pod snegom nista upočasnila čelo naše kolone. Je pa hitrost vidno zmanjšala sredina. Na repu kolone je po tradiciji vztrajal Janez K. in ni dovolil nikomur, da bi hodil še počasneje, kot je hodil on. Vsi smo uživali v zimski pravljici in pot do Valvazorjevega doma je hitro minila.
Zaradi razlike v hitrostih smo se zbirali v toplih prostorih koče več kot pol ure. Dan je bil prelep, sonce vabljivo, zato se nam ni mudilo nazaj v dolino. Tudi pijača in okusna hrana sta pripomogla k odličnemu razpoloženju pohodnikov. Uživali smo srečo, kipeli od zdravja. Obkrožali so nas prijatelji. Je lahko lepše v raju?
Napisal in slikal: Stane Arh