Sredi zime smo doživeli čudovit pomladni dan: toplo sonce, čisto ozračje, prelepe razglede, vonj razpadajočega gozdnega listja, aromo smrekove smole, zmrznjeno zemljo in blatne poti. Celo prve trobentice so se prikazale v svojih rumenih srajčkah.
Ker nas je avtobus popeljal skoraj do cerkve Svetega Andreja, smo hitro prehodili pot do Svetega Ožbalta. Časa je bilo dovolj za razgledovanje po strminah pod nami in po oddaljenih hribih, ki so se postavljali s sneženimi kapami. Tudi dobrote iz nahrbtnika smo pojedli in popili za boljše počutje, pa še naklepetali smo se.
Pot nazaj do Svetega Andreja se nam je zdela prekratka za tako lepo vreme, zato smo si jo podaljšali po dolini Hrastnice do Puštala. Toda šele po predhodnem postanku v gostilni Rupar, kjer smo se odžejali od nenaporne hoje navzdol. V četrtkih je gostilna sicer zaprta, a prijazna gostilničarka se ni branila nas postreči, četudi so imeli ravno tiste dni delavce, ki so prenavljali gostilno. Tudi kavico je skuhala.
Pot navzdol skozi gozd je bila blatna in drseča, ker je bila zemlja spodaj še zmrznjena. Previdno smo delali korak za korakom, tako da nismo izzivali sreče. Srečno smo prišli v dolino brez padca in brez poškodb. Analize nam ni bilo potrebno več delati, ker smo jo že pri Ruparju, zato smo hitro odpeljali na Jesenice in bili tam točno ob napovedanem času: ob treh popoldan. Ostalo je še dovolj časa, da v tem lepem dnevu postorimo kaj doma ali na vrtu.
Napisal in slikal: Stane Arh