Pohajanje po Pokljuki mi je bilo vedno všeč: napolnilo me je z energijo, me pomirilo, obvarovalo pred naglico vsakdanjega življenja. Temni gozdovi z ravnimi smrekami so mi govorili o trdnem vztrajanju in življenjski sili, ki ju potrebuješ skozi življenje; venec svetlih gora, ki kraljujejo nad gozdovi, me je opominjal na kratkost in nepomembnost mojega življenja.
Kraje, ki naj bi jih obiskali na pohodu, sem dobro poznal že iz mladosti. So meni eni izmed najlepših v naših planinah.
Avtobus nas je pripeljal do Rudnega polja, zato nam ni bilo potrebno premagovati velikih višinskih razlik. Pot je na začetku, do Praprotnice, vodila celo navzdol. Planine Praprotnice skoraj da nisem prepoznal, tako se je spremenila od mojega zadnjega obiska. Planina Zajamniki je ohranili svojo strukturo. Stanovi so ohranili značilnosti stare gradnje, čeprav so skoraj vsi spremenjeni v vikend hiše. Zavedanje vikendašev za kulturno dediščino ohranja naselje Zajamniki zanimivo za obiskovalce. Stanovi so razporejeni ob poti, ki poteka skozi vas, zato je razpotegnjena. V ozadju jo krasijo vrhovi triglavskega pogorja, kar ji daje videz pravljične dežele. Verjetno je ena izmed najpogosteje slikanih planin. Tudi razgled po Bohinjskih gorah je čudovit.
Desno od Tosca se je močno odbijalo sonce. Na sliki se vidi, da je odsev prihajal iz koče na Kredarici, kar pomeni, da je izza Tosca kukal Triglav. Pa smo ga le videli, našega očaka.
Pot do Uskovnice je vodila izmenoma navzdol in navzgor. Kje so že časi, ko sem na Uskovnici preživljal počitnice, nabiral brusnice in sem stricu pomagal pri košnji. Iskal sem preteklost, a je nisem našel. Vse je drugače, vse predelano, novo. Stari časi odhajajo v pozabo. Celo zgodovina pozablja. Dom na Uskovnici naj bi leta 1955 zgradilo planinsko društvo Bohinj – Srednja vas, a je v resnici za okoli 30 let starejše. Zgradil ga je že moj stari oče Franc Arh (Goričarjev) in v njem so tudi stregli takratnim planincem in turistom. Tradicija planinskega doma se je nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni in ga je planinsko društvo leta 1955 le prevzelo.
Na Uskovnici smo naredili daljši počitek in se podprli z okusno hrano, ki jo je pripravila Agata Šmid iz Koroške Bele. V domu je že tretje leto oskrbnica in se počuti izvrstno. Občudovali smo prekrasen pogled na Triglavsko pogorje.
Pot nazaj na Rudno polje je vodila navkreber. Siti smo jo le s težavo premagovali, pa še sonce nas je močno grelo. Še dobro, da smo se na poti ustavili na energetskih točkah, kjer smo si preko zemeljskega vpliva nabrali dovolj energije za pot do vrha. Energetske točke so zelo moderne, saj so jih postavili tudi na Rudnem polju. Vse bolezni in tegobe človeka pozdravijo, tudi neumnost.
Tik pred odhodom smo si ogledali še fotografsko razstavo Natonal Geographic pred parkiriščem na Rudnem polju, kjer nas je čakal Rudi z Vandrovčevim avtobusom.
Bili smo si enotni, da je bil to zelo lep sprehod po Pokljuki, ki nam je dal obilo energije do prihodnjega pohoda.
Napisal in slikal: Stane Arh