Pohod na Piz Boe, Dolomiti, je odpadel zaradi slabe vremenske napovedi, zato smo se hitro dogovorili za pohod na Basališče v pogorju Paškega Kozjaka – Basališče (1272 m) je najvišji vrh v tem pogorju. Tura je bila načrtovana v programu vztrajnih za 1.junij 2017, a smo jo morali začasno odpovedati.
Z Jesenic smo se odpeljali ob šesti uri. Kljub postanku na Trojanah, smo ob deveti uri že začeli pohod pri Domu na Kozjaku. Oskrbnici Olgi smo naročili dober pohorski lonec in hladno pijačo za kosilo, ko se naj bi okoli 13.ure vrnili nazaj.
Jutranje ogrevanje mišic smo opravili na začetnem delu poti, ko smo 2 km dolgo cesto nadomestili z 600 m dolgo bližnjico do cerkvice Sv. Jošta. Pridobljeni čas bi lahko porabili za ogled cerkvice, krajevnega pokopališča in podružnične šole ter še za vzpon na Špik, najbolj zahodni vrh, a predlog ni dobil podpornikov med pohodniki. Zato smo se toliko bolj vneto podali na grebensko pot v smeri Basališča. Napisani čas na smerni tabli, 1,5 ure, se nam je zdel primeren za našo vztrajnost. Višinska razlika med izhodiščem in vrhom je dobrih 300 m, dejansko smo na poti premagali več kot 500 m vzpona. Namreč, uhojena in dobro markirana pot vodi po vrhu grebena, ki je zelo razgiban. Na poti so tudi izpostavljena mesta, ki kličejo po dodatni previdnosti. Po dobri uri hoje »gori-doli« smo prispeli na planino Ostrico. Za kratek čas smo se oddahnili in nadomestili izgubljeno tekočino. Pot smo nadaljevali z vzponom na vrh Basališča in ga po polurni hoji tudi osvojili.
Mravlje. Mravlje. Povsod samo mravlje. Obilica gozdnih mravelj na poti in še posebej na vrhu. Nekateri so zaradi njih predčasno odnehali in se vrnili v senčno zavetje mogočne bukve na planini Ostrica. Zmagovalci so počitek in malico na vrhu skrajšali na minimum, ker so bile mravlje res nadležne. Ne mravlje in ne vročina niso preprečile, da ture ne bi uspešno dokončal trio Razingar – mama Kristina in vnuka Žiga ter Ažbe.
Zbrali smo se v senci bukve. Vsem je bilo vroče. Svež, jutranji veter, ki nas je hladil med hojo po grebenu, je proti poldnevu ponehal. Pijača iz nahrbtnikov nas je le slabo še osvežila.
Za vračanje k Domu na Kozjaku smo izbrali lepo lovsko stezo do gozdne ceste. Zadnji del hoje po cesti je bil utrujajoč. Brez prave sence smo bili izpostavljeni soncu in opoldanski vročini. Za dvig morale sta poskrbela Lakotova Marinka in Marjan s poživilom in priboljškom. Ko se je pred nami prikazal Dom na Kozjaku, smo pomislili na osvežujočo pijačo in korak je postal lažji.
Oskrbnica Olga se je potrudila in pripravila odličen pohorski lonec, praženec in štrudl, da o primerno ohlajeni pijači ne govorim. Analizo pohoda smo opravili kar v Domu. Ob odhodu nas je gospa Olga pospremila z vabilom, naj le še pridemo.
V splošno zadovoljstvo je šofer Robi ohladil avtobus na primerno temperaturo, zato smo uživali v prijetni vožnji proti domu.
Napisal in slikal: Janez Komel