Alpski dolini Voje je dal podobo ledenik, ki se je v zadnji ledeni dobi spuščal izpod Triglava. Lepa je tako, da se je ne naveličaš obiskovati. Mene spominja na velik anfiteater. S treh strani jo zapirajo strme, skoraj že prepadne stene, le proti jugu, proti Stari Fužini je odprta, da lahko v njo sije sonce kot reflektor na oder. Ko se na jugu doline ravni del morene konča, se skozi korita divje požene reka Mostnica. V kanjonu, dolgem okoli 2 km, širokem ponekod le en meter in visokem do 20 m je s svojo močjo obrusila stene korit do bleska in jih okrasila z raznimi figurami. Polna je majhnih slapov, tolmunov in erozijskih loncev. Da bi bila korita še bolj lepa, njihove stene krasi raznobarvni mak.
To lepoto smo si šli ogledat, čeprav je po napovedih grozil dopoldanski dež. Res se je ulilo, a mi smo bili že varno pod streho Okrepčevalnice Slap in uživali v dobrotah, ki nam jih je pripravil oskrbnik in kuharica. Le nekaj pohodnikov se je odločilo, da si kljub dežju ogleda 21 m visok slap Mostnice pred njenim vstopom v dolino Voje. Bil je veličasten s svojo vodnatostjo, saj je že nekaj dni preje obilno deževalo.
Dež se je umiril in samo drobno je še pršelo, ko smo se poslovili od gospodarja Okrepčevalnice. V Stari Fužini nas je pričakalo sonce in se sprenevedalo, da o dežju nima pojma. V gostilni Pri Hrvatu, ki ima dolgoletno tradicijo, smo opravili analizo, si ogledali še maketo Aljaževega stolpa pred kulturnim domom in se odpeljali domov.
Napisal in slikal: Stane Arh