• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Pohod vandrovci: (Ojstrnik) Višarje, Kamniti lovec, 8. 6. 2017

Pohod na Ojstrnik je potekal, kot bi bil pod vplivom prihajajoče polne lune. Že zjutraj smo ob dogovorjeni uri zaman čakali na prihod Vandrovčevih kombijev. V moderni dobi prenosnih telefonov smo po zvezah napako hitro odpravili in se odpeljali le s polurno zamudo.  Ob prehodu meje v Ratečah smo bili kompletni. Naslednji vpliv polne lune smo občutili v Ukvah, ko smo zapeljali na gorsko cesto po dolini potoka Ukve. Na dobri polovici poti smo se ustavili pred neprehodno oviro – razkopano cesto. Po kratkem posvetu smo se odločili, da se vrnemo v Ukvo in nadaljujemo vožnjo v Pontebbe. Mikalo nas je, da bi osvojili vrh Monte Zermulo, ki so ga TAZAGNANI že osvojili po ferati, a jim je megla pokvarila lepe razglede. Ponovno se je vmešala polna luna, saj je bila tudi ta gorska cesta zaprta.

Kaj sedaj?!  Pred seboj smo gledali Poldnašnjo Špico in Višarje. Odločili smo se za Višarje. Po programu  je načrtovan za 13. 7.  pohod z Višarij na Kamnitega Lovca. Hitro smo na samem terenu naredili zamenjavo in odprli možnost ponovitve pohoda na Ojstrnik. Morda nam uspe prihodnič  pretentati polno luno.

Ob pol devetih smo bili že pri spodnji postaji kabinske žičnice. Janez A. je nabavil skupinske karte za žičniški vzpon in spust z Višarij. Poleti je žičnica nekoliko počasnejša, a smo kljub temu začetnih 800 m višine premagali v dobre četrt ure.  Naslednjih 300 m višinske razlike nam je pobralo veliko več časa in tudi telesnih moči.

Kratek vzpon po stopnicah do Višarske cerkvice je bila primerna pot za ogrevanje pred resno turo, ki je vodila po lepo uhojeni planinski poti do zvončka želja na vrhu Kamnitega lovca. Ponoči je nad 2000 m zapadel nov sneg, zato smo na poti do vrha morali previdno prečiti strmi preduh, ki je opremljen z jeklenico . Že na Višarjah smo bili deležni lepega razgleda na vse strani neba, še lepši razgled se nam je odprl na vrhu, kamor smo prispeli po dobri uri in pol vandrovske hoje.

Neugoden vpliv polne lune je še enkrat pokazal svojo moč. Pri sestopu skozi preduh se je sprožil kamen, ki je na srečo poletel mimo vseh pohodnikov. Varni smo se počutili šele  na položnejšem delu poti, stran od strmih pečin. Tu smo se ustavili in se posvetili vsebini nahrbtnikov in se ob božajočih sončnih žarkih napolnili z energijo zadovoljstva in radosti.

Spust v dolino z Višarij po stari romarski poti je dolgočasen in nas ni zanimal. Kot pravi Gorenjci smo raje izkoristili karte za kabinsko žičnico v vsej njihovi vrednosti.  To je v naši gorenjski naravi, da moraš izkoristi vse, kar plačaš, tudi če ne potrebuješ.

Analizo pohoda smo opravili že pri spodnji postaji žičnice, zaključke pa sprejeli pri Aljažu na Dovjem.

A glej ga zlomka, polna luna je posegla tudi v samo slovo.  Janez K. je pri zapiranju vrat pri kombiju slabo ocenil njihovo dolžino in prepozno umaknil glavo.  Vrata so mu zadala krvavi pečat na nosu in čelu, kar sedaj škoduje njegovi lepoti.  Smo nezgodno zavarovani, morda pa bo zavarovalnica upoštevala njegove fizične in psihične muke, ki so mu jih prizadela vrata.

To je bil pohod na katerem se je veliko dogajalo, predvsem v slabi smeri, a na koncu smo si vsi zadovoljni  voščili srečno do naslednjič.

Napisal: Janez Komel                 Slikal: Marko Rolc