• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 22. aprila 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 29. aprila 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 6. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 6. maja 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 8. maja 2024Ljubljana
    • 13. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 20. maja 2024 10:00kartanje in druge družabne igre
    • 20. maja 2024 17:00Polona Avsenak: potovalni kolaž – potopisno predavanje.
    AEC v1.0.4

Pohod vandrovci: Belopeška jezera (929 m) – Črni vrh (Colrotondo) (1486 m), 13. 4. 2017

Belopeška jezera so nekoč imenovali po domače Rateška jezera, saj so z njimi upravljali Ratečani. Meja po prvi svetovni vojni je vse spremenila, a še vedno velja cesarska dovolilnica iz leta 1853, ki ureja za okoliška naselja uporabo belopeških  zemljišč  za pašo krav, konj in ovac tako za zadrugo kot za privatnike. Po njej imajo nekateri Ratečani pravico pasti na belopeških travnikih in to pravico tudi uveljavljajo. Vsako poletje ženo živino tja na pašo.

Lepa so Belopeška jezera, čudoviti so travniki in gozdovi okoli njih, a nepozaben je pogled na gore, ki obkrožajo to zemljo: Rateške Ponce, Mangart, Travnik, Bukovnik in skrajno desno Poldnik.

Pot nas je vodila sprva po ravnini. Ravno prav dolga je, da smo se pohodniki dovolj segreli za stezice, ki so strmo vodile proti vrhu. Dobro uro smo grizli strme bregove. Pravo olajšanje smo začutili, ko smo prišli do lovske barake in smo pred seboj zagledali okoli dvajset metrov višje bližnji vrh. Kratek postanek ob baraki  je dobro del. Z roba erozijskega plazišča se je ponujal čudovit razgled na Mangart in na okoliške vrhove ter na skalnati amfiteater pod njimi. Vodja Janez A. je povedal, da na ogledu pred štirinajstimi dnevi niso uspeli priti tako visoko, ker jih je zaustavil pol metra visok udirajoči se sneg.

Bližnji vrh (1496 m) ni bil pravi, morda celo še imena nima, vsaj na zemljevidu ga nismo odkrili. Razočaranje je bilo popolno. Do našega cilja, Črnega vrha smo potrebovali še 15 minut in bil je tudi za 12 m nižji. Še dobro, da je bil nižji, ker je tako pot vodila navzdol. Vrh je bil poln štorov. Bilo jih je več, kot nas pohodnikov, zato izbira ni bila preprosta, kateri panj izbrati za zadnjo plat med malico in počitkom. Sonce nas je prijetno grelo, veter je zaspal, dihali smo sveži zrak in se razgledovali po visokih vršacih. Bili smo v nebesih. Čas naj bi se ustavil. Pa se ni. Janez je bil neizprosen in ni hotel podaljšati užitkov za pol ure, čeprav smo vsi hiteli in prispeli na Črni vrh preje kot v dveh urah.

Strmina navzdol nas je silila, da smo skoraj tekli. V eni uri smo prispeli do avtobusa pri zgornjem jezeru. Analizo pohoda smo opravili Pri Aljažu na Dovjem in se predčasno vrnili domov. Bilo je še dovolj časa za popoldansko vrtičkanje.

Napisal in slikal: Stane Arh