• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    AEC v1.0.4

Pohod vandrovcev: Šmarna gora (669 m), 9. 11. 2017

 Kljub turobnemu vremenu smo se odločili, da gremo na pohod in tokrat smo se podali na Šmarno goro. Iz naselja Vikrče smo izbrali Kovačevo stezo. Zaradi padavin je bila pot nekoliko blatna in spolzka, ampak smo jo brez težav prehodili v dobri uri. Razgleda res ni bilo v izobilju, vendar smo bili na cilju vsi zadovoljni. V gostišču »LEDINEK« si je vsak po svojem izbiral okrepčilo. Naš pohodnik Emil A. se je med tem časom dogovoril z oskrbnikom za ogled cerkve Sv. Marije Rožnega venca. Oskrbnik g. Miha Ledinek že 40 let skrbi za vso okolico in ponudbo na Šmarni gori. Po tako kratkim pohodom, se prav prileže malo zgodovine in kulture . G. Ledinek nam je na hodomušni način povedal vso zgodovino tega kraja in prav
zanimivo ga je bilo poslušati. Tako blizu doma, pa marsikaj ne vemo. Vračali smo se čez »Spodnjo kuhinjo« v naselje Tacen. Tam nas je že čakal avtobus, vendar nam se še ni dalo iti domov. Odločili smo se, da analizo pohoda zaključimo v gostišču «Gala«. Ob sproščenem pogovoru smo se spomnili tudi na naše pohodnike, ki zaradi bolezni ne morejo z nami na pohod. Vožnja proti domu je bila pravi trenutek, da smo se dogovorili za naslednji pohod . Sproščen klepet je prekinila Olga P. z žalostno novico, da nas je po hudi bolezni zapustila Marjana Komel. Besede so zastale in vsak zase si jo je preklical v spomin.
Marjana hvala ti za vse in počivaj v miru!
Zanimiva poslikava kupole je pritegnila vse pohodnike. Imeli smo srečo, da nam jo je razkazal sam gospod Miha Ledinek, oskrbnik gostilne na Šmarni gori od leta 1974. Zanimiv mož z odlično razlago, malo takih.
V arhivih je romarska cerkev prvič omenjena leta 1314, ko je oglejski patriarh Ottobon potrdil odpustke, ki so jih že njegovi predhodniki podelili obiskovalcem “kapele preblažene Device Marije na Šmarni gori”. Potemtakem je kapela stala zagotovo že na začetku 14. stoletja, če ne že konec 13. stoletja.
Zaradi rastočega božjepotništva se je sčasoma pojavila potreba po novi cerkvi. Tako so podrli staro dvoladijsko gotsko cerkev in v letih 1711-12 je takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček postavil sedanjo centralno zgradbo. Zgledoval se je po romarski cerkvi v Novi Štifti pri Ribnici. V tlorisu je cerkev osmerokotnik, kateremu je prislonjen pravokotni, toda v vogalih posnet oltarni del, oba dela pa pokrivata veliki kupoli. Cerkev je bila posvečena šele leta 1729, kar izpričuje napis, vzidan v steno med ladjo in prezbiterijem.
V naslednjem stoletju so nastale freske v kupolah. Leta 1842 je Matevž Langus poslikal obok nad prezbiterijem s prizori iz Marijinega življenja, obenem pa tudi kulisni glavni oltar. Tega je konec 19. stoletja obnovil Matija Koželj, ki je hkrati poslikal še stene prezbiterija s štirimi evangelisti in prizorom Marijinih prikazovanj svetemu Dominiku in Simonu Štoku.
Na obok velike kupole je Matevž Langus v letih med 1846 in 1848 naslikal iluzionistični prizor Marijinega vnebovzetja. V zgornjem pasu, nebesih, Marijo že čakata Bog oče in Jezus Kristus, na temenu kupole pa še sveti Duh v podobi goloba in neštevna množica angelov. V drugem pasu spremljajo nebeški prizor svetniki in starozavezni očaki. Tretji, najnižji pas, je zemeljski; ob praznem grobu stojita Marija Magdalena in njena sestra Marta, zatem pa dvanajst apostolov. Na nasprotni, zahodni strani pa je upodobljena množica romarjev, kjer so poleg slikarjevega avtoportreta ob kamniti streli še portreti številnih Langusovih sodobnikov: med drugim vodiški župnik in naročnik poslikave Jernej Arko, takratni šmarnogorski duhovnik Anton Jamnik ter zagovornik šmarnogorskega božje potništva frančiškan Anton Rant. Desno od orgelske omare je naslikana družina Aljaževih iz Zavrha pod Šmarno goro. Jakob Aljaž, čigar doprsni portret, delo kiparja Franceta Kralja, je tudi na znamenitem pročelju zvonika, je dojenček v naročju matere, oče pa je mož z zidarsko žlico v rokah. Prav on je pomagal slikarju nanašati svež omet, na katerega je umetnik slikal takoj, torej v fresco tehniki. Skrajno desno sta dva gosposko oblečena romarja, ki naj bi bila po ustnem izročilu celo Langusova znanca France Prešeren in Primičeva Julija.
Napisala Marija Robič – Mimi in Marko Rolc                  Slikal: Marko Rolc