V drugem poizkusu nam je po dobrih pripravah uspelo opraviti turo na Ojstrnik. Zaradi popravila ceste v dolino Ukve je do 30. septembra uveden poseben režim prevoznosti. Temu smo prilagodili terminski plan pohoda in ga uskladili z urnikom gradbincev. Zjutraj ob 5-ih se nas je 20 »tazagnanih« odpravilo z dvema kombijema in dvema avtomobiloma proti Ukvam. Po dobri uri vožnje smo se na parkirišču pri nekdanji koči Nordio že pripravljali na vzpon. Cilj je bil 840 m višji vrh Ojstrnik, prvi dvatisočak v vzhodnem delu pogorja Karnijskih Alp. Začeli smo v jutranjem hladu po makadamski cesti. Treba se je bilo ogreti za 2 urni vzpon na Ojstrnik in temu je bila namenjena bližnjica ob potoku Ukve. Danes majhen potok v s kaskadami urejeni strugi je pred 10-imi leti povzročil katastrofalno razdejanje v kraju Ukve ob cesti Trbiž-Tablje(Pontebba).
Po uspešnem ogrevanju smo vadili hitro hojo na makadamski cesti, ki vodi na sedlo Lom. Mi pa smo že prej pri novozgrajeni, a še nedokončani koči Nordio, zavili desno čez potok na markirano stezo za Ojstrnik in Bistriško planino. To je bil lepši del poti po gozdu, z zmernimi vzponi in vmesnimi položnimi prehodi. Po dobri uri hoje so nas pobožali jutranji sončni žarki. Zaslepljeni od sončnih žarkov vzhajajočega sonca smo se kar naenkrat znašli na Bistriški planini. Do nas so prihajali značilni zvoki svizcev in pozvanjanje zvoncev krav na jutranji paši. Bistriška planina je posejana s številnimi vikendi, ki so nastali iz nekdanjih pastirskih hiš. Je še vedno aktivna in ima veliko pašne živine. Istočasno je vzorno urejeno počitniško naselje, dostopna z avtomobili po makadamski cesti iz Bistrice v Ziljski dolini.
V vsej svoji lepoti sta se pokazala nad planino Ojstrnik in sosednji nekoliko nižji Gozman. Praktično brez oddiha, primerno ogreti, smo nadaljevali po markirani poti na vrh. Lepo speljana mulatjera nas je spomnila na pretekle čase, ko so se tod »sprehajali« italijanski alpinci v vlogi branilcev kraljevine Italije. Tik pod vrhom, na koncu mulatjere, so še vidni ostanki vojaške kasarne izpred 100 let.
Med potjo smo se razgledovali po okoliških vrhovih Julijskih Alp, na slovenski in italijanski strani. Našo pozornost so pritegnile temne karavanške murke in blazinice sleča ali rododendrona.
Najprej smo se povzpeli na južnejši, višji, italijanski vrh. Zaradi vetra in bližajoče se meglene zavese smo hitro nadaljevali proti vzhodu na avstrijski vrh Ojstrnika, ki je opremljen s križem in spominskimi tablami. Tukaj smo dočakali zaslužen počitek za malico in razgledovanje po Ziljski dolini in vencu gorskih vrhov vse do Velikega Kleka.
Pod nami nas je vabila k sebi planinska koča na Bistriški planini. Najbolj zagnani so se podvizali po strmini med ruševjem in čez pol ure že sedeli pred kočo ob osvežujočem napitku. Večina smo izbrali za vrnitev lažjo pot mimo kapelice Marije Snežne, kjer smo pozvonili za srečno pot. Bili smo uslišani. Naš spust proti Zahomski planini se je dobro končal, brez nezgod. Še nekaj poti ob potoku Pleča smo naredili in smo prišli do naših avtomobilov oziroma kombijev. Uspelo nam je turo opraviti v predvidenem času in ujeti termin odprte ceste. Ob 12-ih smo bili že na cesti v dolino.
Brez analize pohoda pri Aljažu spet ni šlo. Tokrat so bili deležni pohvale šoferji, ki so odlično opravili delo na zahtevni gorski cesti v dolini Ukve.
Napisal: Janez Komel Slikala: Janez Komel in Marko Rolc