• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    AEC v1.0.4

87. družabno srečanje z znanimi ljudmi, družina Bregant, 11. 9. 2017

Družina Bregant je sigurno ena najbolj poznanih družin na Jesenicah. To je posledica izredne aktivnosti moža Borisa, ki je s svojim delom naredil močno sled v zgodovini Jesenic.

Boris se je rodil na Javorniku (stara bolnica) in je pravi Jeseničan. Iz zapiskov je dobil podatek, da je že 1754 leta živel na Savi 6 njegov prednik. Tam so živeli tudi še naslednji štirje rodovi. Njegov dom je bil na Tomšičevi. Iz otroških let mu je močno ostal v spominu prizor, ko je sestra Marlenka prišla domov z zapičenim peresnikom v nogi, kar je bila posledica propadlega bombnega atentata na fašiste v osnovni šoli na Jesenicah. Med študijem v Ljubljani je živel na Ljubljanskem gradu, a njegovo študentsko življenje ni bilo nič podobno življenju graščaka. Za hrano in stroške študija si je služil sam s priložnostnimi deli. Po končani strojni fakulteti se je takoj po diplomi zaposlil v Železarni Jesenice, na vzdrževanju. Že po treh letih je postal vodja vzdrževanja. S svojim globokim razumevanjem problemov in bogatim znanjem je močno vplival na razvoj železarne z novimi izdelki in spreminjanjem organizacijskih struktur. Kaj kmalu je postal del uprave, tehnični direktor in tudi direktor Železarne Jesenice. Ko je bil direktor, je v svetu vladala kriza v metalurgiji in tudi na Jesenicah so bili težki časi. Vedel je, da moramo na Jesenicah začeti z novo tehnologijo, ki bo odprla trg za izdelke, če ne bodo morali železarno zapreti. Začel se je trd boj za novo jeklarno na Beli, sedanji Acroni. Težko je bilo prepričati politiko, da je odobrila gradnjo novih obratov, ker se vložena sredstva v metalurgijo le počasi vračajo.  Dodatno podporo je dobil v jugoslovanski armadi, ki je potrebovala kvalitetno jeklo za tanke, bombe in ostalo orožje, ki so ga prodajali državam po svetu.

Z izgradnjo nove jeklarne so ukinili plavže in umazano tehnologijo. Število delavcev se je zmanjšalo od 6 400  na 3 200 zaposlenih (zahteva politike je bila celo na 2000 zaposlenih). Ste vedeli, da je Železarna spustila v zrak letno 10 000 ton prahu in 7 000 ton žveplovega dioksida.

Po odprtju nove jeklarne so poslali Borisa v Italijo, kjer naj bi širil za železarno trg za nerjaveča jekla. Zaradi družinske tragedije se je moral vrniti na Jesenice in z ženo sta prevzela vzgojo vnukov. Na volitvah je bil izvoljen za župana. V dveh mandatih je s sodelavci potegnil Jesenice iz krizne stagnacije v moderno razvijajoče se mesto.

Po upokojitvi je prevzel vodenje Društva upokojencev Jesenice, kjer so mu letos zaupali že tretji mandat. Aktivno deluje v Zvezi društev upokojencev Slovenije. Kljub dopolnjenim 76 letom ne počiva na preteklih lovorikah. Še vedno se trudi za lepšo prihodnost Jesenic in Slovenije in deluje v raznih društvih in združenjih na področju kulture in gospodarstva. Veliko veselja mu prinaša delo z učenci OŠ Prežihovega Voranca, kjer v krožku Verižni eksperiment prenaša svoje bogate strojniško znanje na mladino.

Še veliko bi lahko govorili o strokovni poti, a vsak strokovnjak je tudi človek z vsakdanjimi potrebami po druženju. Borisa slabo poznamo kot družinskega človeka.

Še kot študent se je zaljubil v petnajst letno dijakinjo Anjo iz Ljubljane. Letos sta praznovala 50 letnico poroke v krogu svojih najdražjih. Dolga doba, a še vedno zelo ljubi svojo ženo Anjo in jo ima za najboljšo prijateljico. Priznava ji, da je doma naredila veliko delo,  ker so njega obveznosti odtegovale od družine. Le redko kdaj je uspel priti domov ob dogovorjenem času, kosila je bilo potrebno pogrevati, za vzgojo otrok je bilo premalo časa. Včasih mu je  uspelo kaj narediti na vrtu. Za vso logistiko je skrbela žena Anja ob svoji službi. Včasih je zamazal tudi po 14 srajc na teden. Prišli so trenutki, ko je moral na hitro odpotovati na sestanek in Anja mu je pomagala pri pripravi kovčka. Spominjala ga je na obveznosti, prevzela tudi administracijo in pisanje. Brez ženine podpore ne bi bil tako uspešen. Njeno življenje je bilo polno dela in odpovedovanja. Ni bilo lahko. Ve, da se je zanj velikokrat odpovedala lastnemu življenju. Zelo ji je hvaležen za njeno potrpežljivost in razumevanje.

Hvaležen je tudi njeni materi, ki jima je veliko pomagala v težkih trenutkih. Živi v Ljubljani in jo z veseljem obiščejo. Dobro prenaša že 93 let starosti.

Boris in Anja sta imela hčer Katarino in sina Gabra.

Katarina je tragično preminila in zapustila sinova Žigo in Luko, ki sta ju po njeni smrti vzgajala dedek Boris in babica Anja. Katarina je bila zaposlena v Bolnici Jesenice kot višja medicinska sestra. Skrbela je za sladkorne bolnike. Nobeno delo ji ni bilo odveč in ne pretežko, zato so jo imeli radi bolniki in osebje. Še danes, 21 let po smrti, se jo s hvaležnostjo spominjajo. V mladosti je bila uspešna telovadka, tudi v republiškem merilu. Zaljubila se je v gore in v njih je iskala svojo moč za življenje in izzive kot zagnana alpinistka.

Sin Gaber je že 18 let v Ljubljani in ima svojo družino. Rad ima ženo in svoje tri otroke. Njegov starejši sin se je letos vpisal na fakulteto. Tudi Gaber je strojnik kot oče Boris. Vpisal je letalsko smer. Odločil se je sam, ker ga je zanimalo. Ponosen je na dosežke očeta, a ni bilo lahko biti sin znanega očeta. Velikokrat je bil deležen neupravičenih očitkov o privilegijih, o posredovanju očeta. Vseskozi si prizadeva, da ne bi živel v njegovi senci. Želi biti samostojen. Prav za to se je raje zaposlil v Elanu in ne v železarni. V Elanu je sprva delal na razvoju letal, kasneje pa na plovilih. Sedaj izdeluje svoja plovila kot podjetnik. Vsako plovilo je posebej načrtovano po zahtevah kupca.

Še veliko je ostalo nepovedanega kljub poldrugi uri spraševanja in pripovedovanja. Ob uspešnemu možu Borisa je družina ostala skromna, razumevajoča. polna ljubezni, medsebojnega razumevanja in topline.

Boris je za svoje družinske člane in bližnje napisal tudi avtobiografijo in jo v samozaložbi izdal v 50 izvodih. V njej je poskusil biti objektiven, saj odraža čas, v katerem je živel.

Napisal in slikal: Stane Arh