• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Predavanje: Aconcagua, 18. 4. 2016

Aconcagua  (Kamniti stražar) je 6960 m visoka gora v Andih, Argentina. Je najvišja gora v Ameriki in tudi najvišja gora na južni polobli. Verjetno prav zato izziva alpiniste, da prihajajo množično v bazni tabor  pod njo  in pri poskušanju priti na njen vrh preverjajo svoje sposobnosti in zrelost. Večina jih na poti omaga zaradi snega in strmine ali pa jih gora zavrne s svojimi nepredvidljivimi vremenskimi razmerami. Veliko alpinistov na gori umre. Uspešnost vzpona na Aconcaguo iz tabora na vrh je le okoli 20 %,  Slovenci imajo najvišji procent uspešnosti in so tudi prvi preplezali najtežje smeri. Mnogi potrošijo svoj razpoložljivi čas za vzpon že v baznem taboru, ko čakajo na primerno vreme. Morda je prav zato bazni tabor urejen kot manjše mestece s stranišči, trgovino, restavracijo, ambulanto. Da, če hočeš na goro, moraš preje opraviti v bazi zdravniški pregled: merjenje pulza, krvnega tlaka in vsebnosti kisika v krvi. Brez zdravniškega dovoljenja ne smeš na goro.

Miro Koder nam je slikovito opisal svoj pristop do baznega tabora in sam vzpon na vrh. Priznava, da je imel srečo z vremenom: uspel je pričakati tri dni ugodnega vremena (stabilno, toplo in ne premočan veter, pa še po hribih je bilo malo snega) za vzpon in te tri dni (8., 9. in 10. februar 2006) je učinkovito izkoristil. Seveda brez odlične fizične kondicije in psihične pripravljenosti ne bi uspel. Na vrh je prišel 9. februarja 2006 ob 18 uri po trinajstih urah hoje, v tabor pa se je vrnil ponoči  ob 1.30 uri ob svetlobi polne lune.  Ponoči je bila temperatura 30 stopinj pod ničlo.

Njegovo predavanje je privabilo veliko poslušalcev, ljubiteljev gora, tako, da so bili skoraj vsi sedeži v dvorani zasedeni. Prepričan sem, da je tudi Miro užival v predavanju pri polni dvorani in v krogu radovednih poslušalcev.

Napisal: Stane Arh             Slikal: Miro Koder