Zopet je posegla bolezen med naše pohodnike in kar devet se jih je moralo zadnji dan odpovedati pohodu. Res škoda, saj so zamudili enega najlepših pohodov, Janez pa je imel srečo in je še uspel pravočasno odpovedati dva kombija in, z dobrosrčnostjo prevoznika Josipa, to celo brez kazni.
Pri odhodu z Jesenic nas je pospremilo jasno nebo in sonce, a v Žirovnici smo se že zaleteli v belo gmoto megle, ki je v hipu pogoltnila naš avtobus vase in ga skrila pred soncem. V megli smo pešačili vse od Šobca do Radovljice in naprej do Fuxsove brvi čez Savo. A pokrajina je bila tako lepa, romantična: sneg in megla sta ovila vso okolico v čisto belino, iz katere so odsevali samo detajli hiš in dreves kot na umetniški risbi. Nad pokrajino je viselo v megli okroglo sonce kot rumena žoga in zaključevalo romantiko prostora. Prava zimska pravljica. Vsi smo uživali v njej.
Sonce je počasi najedalo meglo in bila je vsa redkejša. Zrak je postal popolnoma prozoren in prikazale so se bele gore v daljavi. Iz vej dreves se je začel vsipati sneg in začelo je kapljati. Pot skozi Galerije je vodila med balvani, ki jih je ledenik pustil tam v davni davnini. S Pustega gradu je bil razgled po pokrajini fantastičen. Stoje smo ga občudovali in ni se nam dalo oditi naprej do Lipance. Mnogi so odprli nahrbtnike in si postregli z malico. Tudi steklenica z žganjem je zaokrožila med pohodniki. Tako smo v gostilni Pr Hostarju, Lancovo, naročali samo še tople pijače – kuhano vino je bilo izvrstno.
Ne vem, kdo je predlagal in izbral ta pohod. Hvala mu. Resnično je bil lep in verjetno je lep v vsakem letnem času. Nezahtevna pot vodi vseskozi ob reki Savi od Šobca ( Prisluhni Savi ) do Pustega gradu (Naravoslovna učna pot Pusti grad ).
Da ob poti stanujejo pravi Gorenjci dokazuje naslednji dogodek. Starejši možakar je zlagal drva pa smo se mu “ponudili”, da mu pomagamo, da bo hitreje zložil, ker nas je veliko. Pa nam je odgovoril po gorenjsko: “Ja, pol bi pa moral vam šnops dat. Bom raje kar sam, saj imam čas.”
Napisal in slikal: Stane Arh