Po dežju posije sonce! Hladna fronta je pregnala dež in očistil ozračje. Videlo se je daleč, skoraj bi videli lahko pohodnike, ki so se vzpenjali na Triglav. Že ob osmi uri je imelo sonce moč, ki nas je ogrela v zelo mrzlem jutru, da smo morali na startu slačili odvečna oblačila.
Pot smo začeli na nekdanjem smučišču Kobla. Žalosten pogled na propadajoče objekte. Kako sebični so posamezniki, ki zaradi svojih lastnih interesov onemogočajo razvoj in napredek celotne družbe. Kaj res Slovenci ne moremo doumeti, da je naša prihodnost le v medsebojnem sodelovanju, združevanju znanja in izkušenj. Zavist in goljufije nas delajo vse bolj revne in obupane.
Pot je kmalu strmo zavila navzgor skozi gozd. Zaradi hladnih tal, se je nanje nabirala rosa in delala podlago spolzko. Rado je zdrsnilo in lovili smo ravnotežje s pohodnimi palicami. Kdor ni uspel, je pristal na zadnji plati in odnesel prsteno štampiljko na hlačah. V gozdu se je razmnožil lubadar in smreke umirajo stoje. Gozdarji se borijo proti njemu s sekanjem prizadetih dreves. Nekaj debel so položili kar čez pot, a smo ovire uspešno premagali.
Zaradi prijetne debate je bila pot zelo kratka, zato smo se čudili, da smo tako hitro prišli do Orožnove koče na planini za Liscem. Šele pogled na uro je razkril, da smo prvi pohodniki hodili uro in dvajset minut, kar je deset minut manj, kot piše na tabli. Odlično! Oskrbnik Lojze in njegova žena Tina sta nas ljubeznivo sprejela že na pragu koče. Posedli smo se okoli miz, Tina in Lojze pa sta jih napolnila z dobrotami in pijačo.
S polnimi želodci v lepi prirodi in obsijan s soncem postane človek uživaško lenoben, zato Stane ni uspel zbrati več kot enajst junakov, ki so bili pripravljeni nadaljevati pot na Lisec (1653 m) in si ogledati rastišče endemične alpske možine, ki raste le v okolici Črne prsti, Porezna ter ponekod v Karavankah in zahodnih Julijskih Alpah. Roža je resnično nekaj posebnega in ji ne pravijo zastonj kraljica gora. Tudi Janez ni imel veliko sreče pri novačenju kandidatov za ogled lepo urejene botanične poti za Liscem.
Sonce je vabilo, da še dolgo ostanemo pri Orožnovi koči, a temen oblak nad Črno prstjo je sprožil nekaterim strah pred dežjem. Odhiteli so v dolino, za njimi pa vsi ostali. Na mizi so ostali ključi in vžigalnik, a v avtobusu jih nihče ni pogrešal. Lastnik ključev bo imel vzrok, da še enkrat obišče Orožnovo kočo.
Naj na koncu izrečem še čestitke našima dvema mladincema, vnukoma Kristine: odlično sta hodila in se vključila v našo družbo. Veseli bomo njune družbe tudi v prihodnje.
Napisal: Stane Arh Slikal: Lika Vujičić in Stane Arh