• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 17. septembra 2019 9:00Jesenice, Zbiljsko jezero, Jesenice
    • 18. septembra 2019Zdravilišče Dobrna
    • 19. septembra 2019Idrija (325 m) - Hleviška planina (818 m)
    • 20. septembra 2019 9:00Jesenice, Pokljuka, Jesenice
    • 24. septembra 2019 9:00Jesenice, neznano, Jesenice
    • 1. oktobra 2019 16:00Proslava Mednarodnega dneva starejših in srečanje z jubilanti DUJ
    • 3. oktobra 2019Zatolmin (258 m) - Javorca (534 m)
    • 8. oktobra 2019 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    AEC v1.0.4

Pohod: Rakitna (796 m) – Krim (1107 m) – Jezero (450 m), 10. 3. 2016

Vseskozi nas je skrbelo, koliko snega bo padlo v torek in sredo.  Do pol metra smo ga bili pripravljeni gaziti. Za četrtek smo bili prepričani, da bo lepo vreme, zato pohoda nismo odpovedali. In prav smo naredili. Snega je bilo v Rakitni le nekaj centimetrov, na vrhu Krima pa okoli 20 cm. Pohod je bil sicer zimski, a prijeten. Temperatura zraka je bila nekoliko nad ničlo, dovolj, da nas je hoja ogrela in smo morali slačiti oblačila do srajce ali še dlje. Tudi sonce nas je pozdravilo. Skozi meglice so se bleščali v novi sneženi obleki visoki očaki  Kamniško Savinjskih Alp, Karavank in Julijcev. Proti jugu so oblaki zastirali razgled na Javornike in oddaljeni Snežnik. Spodaj, pod nogami je ležalo Barje, na robu katerega se je bahavo razprostirala Ljubljana.

V Domu na Krimu sta nas prijazno sprejela in postregla Damjana in Goran. Bila sta nas zelo vesela, saj sta oba naša rojaka, Jeseničana.  Pot navzdol je bila sprva snežena, nato blatna in drseča, a na koncu suha, polna pomladnih rožic. V dveh urah hoje smo doživeli dva letna časa. Verjetno je bilo krivo pomladno sonce, da se  je grupa razbila na “partizanske” skupinice, ki je vsaka po svoje ubirala pot navzdol, tako po smeri kot po hitrosti.  Vsekakor niso bile vzrok okusne tortice v Gostilni jezero, ker so prav za našo skupino pripravili novo zalogo. Slaščice so bile res sladke in nekaj vrst je pošlo še preden so zadnji pohodniki prišli do gostilne.

Če nas ne bi čakali v Podbrezjah velikonočne dobrote pri mesariji Pr Tišlar, bi sedeli ob jezeru do večera. Prijetno je bilo lenariti na soncu in uživati vonj pomladi. Pijača je bila samo dodatek k dobri volji.

Ja, pa še to: Vandrov´c je kupil nov avtobus, ki ima 57 sedežev, da nam ne bo potrebno najemati dodatnega kombija. Bili smo počaščeni, saj smo bili prvi potniki, ki smo se peljali z njim in še lastnik podjetja Josip Ivančič nas je osebno vozil. Ker ni mogel osebno z nami na Krim, bomo krst zapili prihodnjič.

Napisal in slikal: Stane Arh