• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Pohod: Predmeja (933m) – Mali Golak (1495m), 13. 10. 2016

Pred dvema letoma nam je neprimerno vreme  preprečilo pohod na Mali Golak – najvišji vrh Trnovskega gozda. Verjeli  smo, da nam bo letos vreme naklonjeno. Še v sredo zvečer so meteorologi napovedovali za naslednji dan lepo vreme dopoldan in poslabšanje v popoldanskem času. Zjutraj so nas presenetili oblaki na nebu in v meglo zaviti vrhovi, ki pa nam niso omajali vere v pravilno vremensko napoved.

Jutranja vožnja mimo Ljubljane in naprej skozi Logatec je minila v prijetnem dremežu.  Ovinki proti Godoviču in naprej do Cola so marsikoga prebudili iz prijetnih sanj. Dokončno prebujenje je bilo doseženo z jutranjo kavico pri Tinetu v Črnem vrhu.

Pohod smo pričeli v Kozarnici. Na čelo kolone se je postavil vodja Janez, ampak  so ga kaj hitro prehiteli tazagnani. Prvi del poti je potekal po kolovozu, prav primeren kos za ogrevanje. Prej kot v pol ure smo bili že pri Iztokovi koči, ki se trenutno prenavlja in dobiva novega oskrbnika.  Brez postanka smo nadaljevali pohod po kraškem terenu. ki je zahteval previdno hojo, še posebej zato, ker je zadnja ohladitev tudi na Golakih pustila nekaj snega. Hladen in močan veter nas je prisilil, da smo si nadeli zimsko obleko (vetrovke, kape, rokavice). Vrh Golaka je bil v megli nezanimiv, čudoviti razgledi so postale prazne obljube. Lična panoramska tabla je samevala, saj smo skozi meglo lahko samo slutili kje so Julijci,  kje Dolomiti in kje Tržaški zaliv. Škoda! Morali se bomo še vrniti in se drugič v lepem vremenu naužiti čudovitega razgleda po celotni Sloveniji in še dalje.

Odpovedali smo se načrtovanemu počitku. Z vrha smo se spustili na Predmejo. V planinski koči Edmunda Čibeja nas je pričakal prijazni oskrbnik Valter s sodelavkama. Za dobrodošlico so nas pogostili z borovničevcem in vročim čajem, da smo se ogreli. Potem so poskrbeli še za lačne želodčke z odlično joto, golažem in štruklji.

Kljub neprijaznemu vremenu smo se vračali zadovoljni do avtobusa. Prijetno utrujeni in dobro razpoloženi smo posedli po sedežih. Skrb za vožnjo smo prepustili  izvrstnemu šoferju Urošu, ki nas je varno pripeljal v domače kraje.

Napisal: Janez Komel         Slikal: Mato Čemažar