Na željo vandrovcev smo se ponovno povzpeli na Kum. Pred dobrimi petimi leti smo opravili zimsko turo v snegu in vetru. Tokrat nas je spremljalo toplo jesensko vreme, prav prijetno za hojo.
Hedo smo zadolžili za vodjo pohoda. S svojimi prijateljicama Sonjo ter Darjo je pripravila turo v variantah. Po postanku na Trojanah nas je Heda že na avtobusu seznanila z vsebino pohoda. Razdelili smo se na dve skupini. Skupina 31 vandrovcev se je v Sopoti podala na celotno Nežino pot. Druga skupina, 18 “vztrajnih”, je startala višje v zaselku Borovak. Zložnemu začetku po razgledni asfaltni cesti je sledila strmina, v kateri so »tazagnani« že ujeli »vztrajne«. Pri hoji mimo kapelic in klečalnika smo se spomnili na Hedino pripoved o nesrečni Neži in Joštu.
Prej kot v dveh urah smo opravili z vzponom in se znašli v družbi TV pretvornika, cerkve sv. Neže in planinske koče. Pred nami se je odprl čudovit razgled po Sloveniji. Kum opravičeno nosi naziv Zasavski Triglav.
Koča na Kumu je lani prejela naziv »Naj planinska koča«. Zasluženo. Prijazno osebje je poskrbelo za naše dobro počutje ob toplem obroku, sladicah in pijači.
Pred spustom smo si ogledali notranjost cerkve sv. Neže in preverili naše znanje o vrhovih slovenskega hribovja ob panoramski tabli. Očitno tura ni bila dovolj zahtevna, saj smo se z vrha spustili kar po strmih bližnjicah.
V Borovaku nas je že čakal šofer Ante z osvežilno pijačo. Prijetno utrujeni in polni lepih vtisov smo se med vožnjo domov že dogovarjali za naslednje pohode na Kras in na Mali Golak.
Sestavil: Janez Komel Slikal: Janez Komel in Marko Rolc