Neverjetno, koliko prijavljenih vandrovcev je v sredo sporočilo, da ne morejo na pohod. Nekaj posameznikov je svojo odsotnost javilo celo šele v četrtek zjutraj. Vsi so navedli opravičljive razloge. Že dolgo nismo imeli toliko praznih sedežev v avtobusu. Še naša blagajničarka Marina je manjkala in smo jo morali nadomestiti z Ireno. Ker smo dobro organizirana pohodna skupina z odličnim vodnikom Janezom in njegovimi pomočniki, nas nič ne preseneti, pa četudi je avtobus le na pol polen. Dobre volje nam ne zmanjka in vedno najdemo tudi pot do cilja, četudi po stranskih ovinkih.
Avtobus nas je odložil na parkirišču Terme Topolščica. Kandidatov za kopanje ni bilo med nami. Nekaj bi jih našli le, če bi pohod zaključili v Topolščici. Ker smo izbrali bližnjico, smo takoj v začetku že grizli strmi breg skozi gozd proti Lomu. Prihranili smo si skoraj pol ure. Pot pred Lomom je bila zložna in široka. Na kmetiji Vodovnik Jelenko smo se odpočili. Prijazna gospodinja nam je postregla z moštom in neklorirano vodo.
Za kmetijo se je pot kmalu izgubila v travniku in grmičevjem na robu gozda. Izvidniki so preko nekaj poskusov odkrili nadaljevanje poti v gozdu. Verjetno po njej nihče ni hodil že vsaj leto dni. Prebijati smo se morali čez podrta drevesa, plaziti pod debli, odmikati suhe veje. Vse to so bili ostanki lanske žledi, ki je zajela celo Slovenijo. Da smo na pravi poti so dokazovali planinski krogci, ki so nas pripeljali do načrtovanega cilja.
Zlata vredne so bile besede Janeza, ki jih je izrekel na kmetiji, kjer je padel pesnik Karel Destovnik Kajuh, da imamo počitek za 15 minut in da lahko malicamo. Tako je bila pot do koče na Slemenu veliko lažja. Kako se nam je prileglo hladno pivo. Hrane pa ni bilo, ker se je prejšnji dan kuharica urezala v roko in je bila na bolniški. Kupili smo lahko le jabolčni štrudel, ki ga je uspela narediti pred urezom. Če zna pripraviti tudi ostale jedi tako dobro, kot je štrudel, smo bili prikrajšani za odlično hrano. Kuharici želimo čimprejšnje okrevanje.
Napisal in slikal: Stane Arh