• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 22. oktobra 2018 17:00Prva pomoč z oživljanjem – zdravstveno predavanje z delavnico.
    • 8. novembra 2018Raduha (2062 m)
    • 10. novembra 2018Martinovanje
    • 12. novembra 2018 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 19. novembra 2018 17:00Črt Kanoni: Zgodovina psihiatričnih ustanov na Slovenskem – predavanje.
    • 22. novembra 2018Gozd Martuljek (750) - Srednji Vrh (1000 m) - Kranjska Gora
    • 3. decembra 2018 17:00Marko Rolc: Prokletije 2018 – potopisno predavanje.
    • 6. decembra 2018Snovik (485 m) - sv. Miklavž - Hruševka (757 m)
    AEC v1.0.4

Paklenica 2015, 11. – 13. maj 2015

Narodni park Paklenica leži na južnem obrobju Velebite. Kanjon je dobil ime po smoli črnega bora, paklini, ki so jo uporabljali za premaze trupa ladij, za razsvetljavo in tudi v zdravilstvu. Glas o lepoti Paklenice so v svet ponesli alpinisti, ko so odkrili odlične plezalne smeri v njenih stenah.

Pohodniki našega društva smo Paklenico prvič obiskali lani. Na nas je delovala s takšno energijo, kljub dežju, da smo jo morali letos ponovno obiskati. Preko 30 pohodnikov je odpeljal avtobus Alpeturja z Jesenic v Starigrad, kjer smo se udobno namestili v apartmajih Adriana pri gostoljubnem gostitelju Marin Marasoviću in njegovi sestri Boji Jusup. Popoldan je bil prekratek za pohod, a dovolj dolg za ogled in pohajkovanje po Zadru. Po skupni večerji  in ogledu zanimive razstave Mirila smo preživeli prejeten večer v družbi gostiteljev.

Naslednji dan so Vztrajni naredili pohod po Veliki Paklenici, Tazagnani pa so se podali Skozi Malo Paklenico na Njive Lekine in nato v Jurline in Aničino luko do parkirišča v Veliki Paklenici. Pot je bila dobro označena, strma in občasno zahtevna, predvsem kadar je vodila po strugi potoka. Vsi smo jo zmogli v sedmih urah, tudi Stane, ki je kmalu na začetku doživel bližnje srečanje z Zemljo (po njegovi interpretaciji Newtonove relativnosti) in si prebil arkado nad levim očesom. Kri sta uspešno zaustavila in rano strokovno oskrbela Irena in Mirko. Njuno strokovnost je pohvalil celo kirurg v zadarski bolnici. Njima gre zasluga, da poškodba ni pustila posledic in obema sem zelo hvaležen za nujno pomoč. Ob tej priliki naj se javno zahvaljujem še gostitelju Adrianu, ki je posodil svoj avto šoferju našega avtobusa in  posebej še našemu šoferju Branku Šturmu, ki me je peljal in spremljal na urgenco.

Zadnji dan so izbranci opravili pohod na Bojin Kuk (1100 m), ki je zahteval že kar nekaj plezalnih veščin. Na vrhu so bili nagrajeni s čudovitim razgledom po bližnjih otokih. Na Marasovičah (Veliko Rujno) so se pridružili ostalim pohodnikom, katere je šofer pripeljal tja z avtobusom. Za spretno manevriranje na ozki poti si je šofer prislužil spontani aplavz.

Po zabavnem druženju na pikniku smo se v poznih večernih urah podali na pot nazaj domov. Ustavili smo se še za ogled Miril. Janez se je ulegel in ugotovil, da zanj še niso pripravili primernih miril in upa, da jih vsaj še 40 let ne bodo. Življenje je preveč lepo in bi ga rad še dolgo užival.

Obljubili smo si, da se kmalu vrnemo v Paklenico, najkasneje že čez eno leto.

Napisal: Stane Arh               Slikali: Mirko Klinar,  Luka Vujičić, Daniela Jensterle, Stane Arh