Nebo jasno, brez oblačka, kot že dolgo ne. Prijazni šofer Rudi nas je odložil skoraj za 100 m višinske razlike višje od načrtovanega kraja in si s tem požel aplavz. Seveda se je zato takoj pričel strm klanec in ni bilo časa za ogrevanje. To ni motilo pohodnikov z dobro kondicijo in odličnim zdravjem, ostali smo upočasnili korak in prisluhnili opozorilom naših teles. Pot do koče je bila prijetna, nenaporna, skoraj brez snega. Dišalo je po pomladi. Razgled je motila rahla meglica, ki je ovijala vršace v daljavi.
Pred kočo smo si poiskali zavetje in se nastavili toplim žarkom sonca. Iz nahrbtnikov so se prikazale slastne, doma pripravljene dobrote, s pijačo nas je postregla prijazna oskrbnica. Obkrožali so nas prijatelji. Je lahko v raju lepše? Mnogi so se odpovedali samemu vrhu, Črnemu vrhu, da so lahko uživali dalj časa v ugodju raja. Da so kršili pravila? Kje pa, saj je pisalo, da je cilj Čemšeniška planina.
Pot nazaj v Prvine je vodila po severni strani, zato je bila zasnežena. Nekaj zdrsov je sicer bilo, a nobeden ni pustil posledic.
Ker je bilo Jožefovo, smo voščili vsem našim joškicam. Jože je trdil, da ima god nekega drugega dne, zato mu nismo težili z voščili. Jožica se je izkazala in nas je postregla z doma pečenim pecivom in domačo zdravilno pijačo.
Napisal in slikal: Stane Arh