“Poj’dmo na Štajersko, gledat kaj delajo …” . Pesem nam je bila vzpodbuda, da smo se odločili za nekoliko oddaljeno Goričko. Le malo nas je pričakovalo, da imajo tam tudi klance, ki jemljejo sapo in vrhove gričev s čudovitimi pogledi na okolico. Med vrhovi vodijo prekrasne poti skozi gozdove, mimo polj in travnikov, mimo osamelih domačij in skozi lepo urejene vasi. Še se bomo vrnili, v skupini ali kot posamezniki.
V Rogašovcih smo pobrali našega rojaka Andreja Svetina, ki se je po upokojitvi pred nekaj leti preselil na Štajersko in z ženo Verico uredil prijeten dom z nekaj apartmaji. Po vnaprejšnjem naročilu pripravi tudi kaj za pod zob in za grlo. Sledi tradiciji Prekmurja. Vrasel se je med Prekmurce, ki jih ima rad, in oni so ga sprejeli za svojega. Nič ne pogreša Gorenjske, a ohranja lepe spomine na njo. Njene gore je zamenjal za prekmurske griče.
Prvo nas je popeljal na Sotinski breg. Sotinski breg oziroma Kugla je s 418 m najvišji vrh Prekmurja. Z vrha, na katerem se nahaja lesen razgledni stolp, se nam odpre lep razgled na severovzhodno Slovenijo, del Avstrije, Madžarske in Hrvaške. V bližini razglednega stolpa je avtomatska vremenska postaja Krajinski park Goričko.
V deželi bučnega olja smo si v “Dajč produkt” ogledali, kako ga stiskajo. Prijazna mlada direktorica Andreja Dajč nam je celoten postopek podrobno razložila in nas prepričala v kvaliteto njihovih proizvodov. Zato smo pokupili skoraj vso njihovo zalogo bučnega olja, vsa pražena bučna semena ter tudi semena z raznimi dodatki okusov in še oblitih s čokolado. “Le še pridite”, nas je povabila ob slovesu.
Tromejnik je geografska točka na vrhu vzpetine in razmejuje Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Tromejni kamen je bil postavljen že 1924 leta in obeležuje datume podpisa mirovnih pogodb. V okolici je urejen naravoslovni park.
Ob nuskovskem slatinskem vrelcu nam je Andrej pripravil presenečenje. A glej tatiča! Skrito vino in kozarce je tatič odkril in vse odnesel s seboj. Tako je bil najbolj presenečen sam Andrej, mi pa smo morali žejni piti mineralno vodo iz vrelca. Kljub okusu po žveplovem dioksidu je bila zelo dobra, še posebej, ker je izvirala iz velikih globin in smo vedeli, da ni onesnažena. Vrelec je eden redkih, ki ga komerciala še ni zasegla in ga začela polniti v steklenice.
Ker smo ostali brez vina, nas je povabil k sebi domov, na Hrvatovo domačijo v Rogašovcih. Obnovil jo je v arhitekturnem stilu Goričkega. Streha je krita s slamo. V njej so prijetno domači prostori z bogčevim kotom. Prostora je za en avtobus gostov, ki se morajo predhodno javiti. Bili smo najavljeni, zato smo bili tudi postreženi. Hrana je bila odlična. Hvala ti Verica za izvrstni bograč in gibanico. V avtobusu smo te hvalili celo pot domov. Tudi po tem se bomo spominjali Goričkega.
Napisal in slikal: Stane Arh