• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 15. aprila 2024 17:00Sonja Ravnik: Makedonija in Albanija.
    • 17. aprila 2024Terme Dobrna
    • 6. maja 2024 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja.
    • 8. maja 2024Ljubljana
    • 20. maja 2024 17:00Polona Avsenak: potovalni kolaž – potopisno predavanje.
    • 21. maja 2024 16:30Meritve krvnega tlaka, krvnega sladkorja in holesterola
    • 3. junija 2024 17:00Tone Konobelj: Razvoj Jesenic skozi stare razglednice.
    • 22. junija 2024Letovanje v Rabcu, Hrvaška
    AEC v1.0.4

Pohod: Paklenica, 7. do 9. maja 2014

Na začetku se moram zahvaliti Mirkotu in Milojki za brezhibno organizacijo in izpeljavo pohoda VANDROVCEV v Paklenico.  Kar nekaj nas je bilo, ki smo priznali, da se nam je izpolnila dolgoletna želja po ogledu znamenitega narodnega parka Paklenica.

v sredo,  7.maja, ob 5-ih zjutraj se je 21 članska ekspedicija Vandrovcev odpravila z dvema kombijema in osebnim avtom na dolgo pot proti morju. Šoferji : Mirko, Milan in Zinka, so nas pobrali na dogovorjenih mestih in ob jutranji kavici na Ravbarkomandi  smo lahko ugotovili, da nihče ne manjka. Do Crikvenice smo vozili  hitro, naprej do Starigrada pa so že malce pozabljeni ovinki jadranske magistrale upočasnili vožnjo.

Prisrčna dobrodošlica domačina Marin-a v apartmajih Adriana nas je osvežila  po utrujajoči vožnji. Že ob 12-ih smo bili na vhodu v Veliko Paklenico. Po opravljenih formalnostih z vstopnicami smo si oprtali nahrbtnike in se odpravili na prvo turo po Mirkotovem programu – vrh Aniča kuka.

Dobro označena in deloma tlakovana pot je vodila ob potoku Velika Paklenica do odcepa za Aniča kuk. Zaradi obilice vode je bil prehod preko struge otežen, zato se je Mirko odločil za “obvoznico”. Po daljši gozdni  variant, ki res ni bila zahtevna, smo v 3 urah prišli do skalnatega Aniča kuka. Na vzponu do vrha smo spoznali vso pestrost kamenine v Paklenici in preverili naše psihofizične sposobnosti. Vsi smo uspešno opravili test iz ravnotežja in vrtoglavice.

Z vrha smo se vrnili po Mitjovi varianti, ki je bila sicer znatno krajša, vendar zahtavnejša za noge. Pri  prečenju naraslega potoka sta se izkazala Franci V. in Janez A. z nesebično pomočjo pri skokih čez vodo.

Vsi zadovoljni z opravljeno turo (izjeme so dovoljene) smo ob 6-ih zvečer zaključili delovni dan pri Dinkotu ob pivu. Tu smo opravili že običajno analizo pohoda. Ocena se je gibala med 5 in 5+. Po tuširanju je sledila večerja v bližnji restavraciji in potem zaslužen počitek, saj je bil dan dolg 18 ur.

V četrtek smo si namesto pohoda v Malo Paklenico izbrali ogled podzemne jame Manita peč.

Jutranji dež nas je malo jezil , vendar le za kratek čas, saj nas je Marin potolažil, da bo ob 10-ih že prenehal. Verjeli smo mu in res, že po nekaj 100 metrih poti smo lahko pospravili dežnike, pelerine in anorake. Po uri in pol nenaporne hoje smo prišli do vhoda v jamo, kjer nas je čakal vodič. Skupaj s skupino nemških pohodnikov nas je najprej informiral o jami in nato pospremil na ogled. Jamo sestavljajo 3 velike dvorane z raznovrstnimi kapniki, tako po obliki kot po barvah.

Po ogledu smo se vrnili v sotesko Velika Paklenica in nadaljevali prijetno pot ob vodi mimo Lugarnice, številnih mlinov in planinskega doma (tudi Borisov dom) do Ivančevega doma na koncu soteske. Spotoma smo občudovali floro, še posebej cvetoči ruj. Očarali so nas stari mlini, ki so znamenitost tega področja. Po 6-ih urah hoje smo se ponovno zatekli k Dinkotu na analizo. Ocena pohoda tega dne je bila enaka kot prejšnji dan.

Za tretji dan je Mirko izbral po dogovoru z Marinom lažjo, a nič manj zanimivo turo. Odpravili smo se  do kraškega polja Veliko Rujno v osrčju Velebitskega pogorja na višini 800 m. Tu so imeli predniki prebivalcev Starigrada in okoliških vasi svoje pastirske hiše.  Poleg pašnikov so bile tu tudi njive, o čemer priča bujna rast trave in cvetja. Občudovali smo narcise, murke in kukavice, kar poznamo iz našega okolja. Najbolj avtohtona kača,  “poskok”,  nam je pozirala, da smo jo lahko shranili v fotoaparate. Ob zaključku avto  rejlija po res zahtevni cesti smo bili hvaležni šoferjema Milanu in Mirkotu, ki sta nas varno spravila nazaj do morja.

Spotoma smo se seznanili tudi z “mirili”, ki izhajajo iz posebnih  navad ljudi iz teh hribov. Ob prenosu pokojnika v dolino na pokopališče so se med potjo ustavili in mu vzeli “mero”. To mesto so tudi označili z imenom pokojnika in verskimi simboli.

Ob zaključku pohodne ekspedicije smo bili vsi enotnega mnenja, da smo zelo uživali v lepotah narodnega parka Paklenica. Sklenili smo, da se bomo še vrnili, verjetno že jeseni, ko ves park žari v jesenskih barvah in morje ni več tako vabljivo.

Med vožnjo domov smo obujali spomine na zadnje tri dni, nekateri pa so že razmišljali o prihodnosti, o pohodu na Uršljo goro, ki nas je čakal naslednji dan.

Napisal: Janez Komel                    Slikal: Luka Vujičić