Današnje goste, družino Mesarič, pozna voditeljica Albina Seršen že zelo dolgo. Njihova življenska pot se je velikokrat povezala z njeno, zato so se med pogovorom kar tikali. Zanimivo bi bilo zvedeti, ali je bilo Albini zaradi poznanstva lažje ali težje spraševati na srečanju.
Tako Mira kot Leon sta dobro poznana Jeseničanom kot neutrudna delavca pri razvoju Jesenic. Za njune vidne rezultate sta bila večkrat nagrajena z raznimi priznanji, nagradami in med drugim tudi s plaketami Jeseniške občine. Morda je prav njuna aktivnost in močna življenjska sila pripeljala na srečanje kar številno občinstvo.
Mati Mira je znana predvsem kot glasbenica, glasbena pedagoginja in zborovodja. V službi je bila na OŠ Tone Čufar, na OŠ Prežihov Voranc in zadnjih pet let pred upokojitvijo (1997) je bila ravnateljica Glasbene šole na Jesenicah. O ja, delala je tudi mnogo drugih del in dolžnosti, ki jih je nalagala služba, njeni interesi in dom. Vse zadolžitve je sprejela odgovorno in jih izvedla v zadovoljstvo sebi in drugim. Nikoli se ni trudila, da bi za svoje delo prejela nagrade in priznanja. Za njo je največje priznanje zadovoljstvo, da si nekaj dobrega naredil za druge in za sebe. Temu življenskemu vodilu oziroma motu je sledi tudi mož Leon. Njun moto sta sprejela za svojega sin Tomaž in hči Leja, osvajata pa ga že tudi vnuka Teja in Lovro.
Veliko svojega prostega časa je vložila v pevske zbore: kot pevka, še več pa kot zborovodkinja. Že vrsto let uspešno vodi naš Moški pevski zbor Društva upokojencev Jesenice. Odlično se počuti med njimi, čeprav je edina ženska. Še posebno jo razveselijo, kadar pevci upoštevajo njene napotke in lepo zapojo. Zelo je ponosna, da so ji na srečanju pevskih zborov v Šetvidu leta 1984 zaupali dirigentsko palico in je vodila zbor s kar 4000 pevci.
Oče Leon je povedal, da se je imel lepo celo življenje. Življenje moraš sprejemati z optimizmom, jamranje ne daje rezultatov. Vseskozi mu veliko pomeni resnica in za njo se tudi še vedno bori. V svoji okolici je znan, »da nima dlake na jeziku«. Vedno govori resnico. Odkrito pove to, kar misli. Marsikomu je zaradi tega neprijeten sogovornik. Piše tudi v časopise, če je potrebno zagovarjati resnico.
Svoj prosti čas je posvečal letalstvu, predvsem jadralnemu letalastvu. Verjel je, da bo jadral v zraku do konca svojega življenja. Veliko energije je vlagal v delovanje in razvoj letališča Lesce. Že 15 let ne jadra več. Sebičnost in lakomnost nekaterih politikov ga je tako ujezila, da ne obišče niti letališča Lesce, pa čeprav je v njegovi soseščini.
Vse življenje je povezan tudi s telovadbo. Ko je prenehal tekmovati, je začel trenirati druge. Trener je že več kot 60 let. Kljub preseženim 80 letom še vedno trenira akrobatiko otroke. Rad je med otroci, ker mu dajejo energijo. V telovadnici OŠ Tone Čufar trenira vsak delovni dan po tri ure. Res prihaja domov včasih izčrpan, veliko ima dela doma s papirji in evidencami, a občutek, da si naredil nekaj dobrega za druge, odtehta vse napore. Zelo rad se pošali, da je amater penzionist (Leon) boljši od mladih študiranih profesionalnih trenerjev z licenco. Na tekmovanjih njegovi varovanci pobirajo prva mesta. Njegove akrobatinje so bile lani in letos državne prvakinje. Za njegov trud in prispevek k napredku Jesenic je prejel letos plaketo Občine Jesenic 2014. Ob podelitvi plakete se je zavedel, da so jeseničani končno začeli ceniti njegovo delo.
Več o življenjski poti Leona Mesariča najdete na: nahttp://www.gorenjci.si/osebe/mesari%C4%8D-leon/1166/
Napisal in slikal: Stane Arh