Še pred dobrim letom nas je bilo dovolj za en avtobus in vedno je bil prost še kak sedež. Časi se spreminjajo. Tudi največji avtobus je postal premajhen, da bi sprejel vse, ki si žele z nami na pohod. Zadnje čase se nam je pridružilo veliko mladih (novih) upokojencev. Brez podpornih kombijev bi marsikateri Vandrovec moral ostati doma, ker se ni prijavil na pohod že 14 dni pred pohodom. Na 204. pohodu nas je bilo kar 63 pohodnikov in vsi so se že prijavili za naslednji pohod na Kurešček. Mora pa biti res nekaj zelo privlačnega, da se vse več upokojencev našega društva odloča za pohode.
Z večanjem števila pohodnikov se večajo skrbi pri organizaciji. Morda je to bilo vzrok, da je naša blagajničarka pozabila torbico na klopci železniške postaje. Jeseničani so pošteni in so torbico pustili na mestu, tako da ni bilo zapletov pri pobiranju “pohodniškega davka”. Zamuda zaradi vračanja avtobusa po torbico tudi ni bila prehuda in smo pohod lahko končali v načrtovanem času.
Nekaj težav nam je povzročala nemarkirana pot, zato so se vodiči nekajkrat odločili za pot, ki je sicer vodila do našega cilja (vsaka pot pelje v Rim), a ni bila optimalna. Janez, ki je edini dobro poznal pravo pot, jih ni mogel pravočasno usmerjati, ker je dajal korajžo pohodnikom na koncu kolone. Tako smo se nehote razkropili po gozdu in se kot partizanske skupine pomikali po raznih stezah proti našemu cilju, izletniški kmetiji PrMežnarju. V gostilni ni nihče manjkal, kar pomeni, da imamo nekaj neodkritih odličnih vodičev in pohodnike, ki najdejo brez panike pravo rešitev tudi v kritičnih situacijah. Čestitke vsem.
Po analizi pohoda PrMežnarju smo se povzpeli še do cerkvice svetega Štefana in se nato spustili navzdol po blatnih stezah gozda proti vasi Olševek. Na bližnjem travniku smo si s travo očistili čevlje, da nismo znosili blata v avtobus. Hlače, umazane do kolen ali višje, pa so doma romale v pralni stroj. Do nas še ni prišla informacija, če se je Marina premislila in tudi oprala svoje hlače. V vasi Olševek se je namreč hvalila, da je na zadnjo plat hlač narisala nov vzorec, ker si želi več pozornih moških pogledov na svoji zadnji plati.
Lani ob istem času smo morali pohod na Štefanjo goro odpovedati, ker je padlo preveč snega. Letos nas je presenetilo pomladno vreme: toplo, vlažno in megleno. Sonce nam je uspelo reči celo: “Dober dan”.
Napisal: Stane Arh Slikal: Luka Vujičić, Stane Arh