• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Pohod: Breški Jalovec, 30.10. 2014

V lanskem programu pohodov je bil v oktobru predviden pohod v neznano po izboru Toneta V.  Ko sva si mesec dni pred predvidenim pohodom ogledovala pot na Breški Jalovec, sem bil očaran nad lepotami pokrajine tega področja. Ideja za pohod v neznano se mi je zdela odlična. Ko sva pri načrtovanju ugotovila, da naš avtobus ni primeren za te ceste in da naj bi zato pohod trajal 7-8 ur, sva morala opustiti misel na lep pohod. Je pa primeren za TAZAGNANE.

Po napovedih vremenarjev smo izbrali četrtek z lepim vremenom in se odpeljali z dvema kombijema našega Vandrovca proti Breškemu Jalovcu. Bilo nas je 16 “tazagnanih”, ki smo se prepustili modremu vodstvu Toneta V. Po osvežujoči  kavici pri Jutranji mamici v Kobaridu smo malo po deveti uri iz vasice Brezje ali Montemaggiore (819m) že začeli z vzponom na Breški Jalovec ali Breško Goro (1613m).  Pejsaž v vzhajajočem soncu nas je takoj očaral. Njegova lepota se je z vsakim korakom še stopnjevala. Kot bi predvajal slikanico, so se nam v resnici odpirali razgledi z vedno novimi motivi, ki so navduševali tudi tiste najbolj razvajene.

Priznam, da še nisem stal na vrhu gore v 30 kilometrov dolgem grebenu, ki bi bil obarvan s pisanimi jesenskimi barvami in z razgledom čez 6 dolin, ki so ločene z gorskimi verigami različnih imen in različnega kameninskega izvora. Na vrhu se nisem mogel odločiti, na kateri strani neba se odpira lepši pogled. Na severu je segel pogled preko Julijcev in Karnijskih Alp do Visokih Tur, kjer sta izstopala v belo odeta Hochalmspitze in Ankogel. Na zahodu so se izrisali Dolomiti z najbolj prepoznavnimi vrhovi Civette, Pelma in Antelaua. Na jugu se je bleščalo Jadransko morje v Tržaškem zalivu obdano z vencem znanega gorovja od Sabotina, Golakov, Ivanca do Matajurja. Vzhodni del se je začel s Krnom, se nadaljeval preko Triglava, Jalovca in se zaključil s Kaninom, za katerim se je skrival Montaž.

Dobri dve uri sta zadoščali za rutinski vzpon tudi za Toneta in Vasota. Zaslužen počitek na vrhu z okrepčilom nam je vrnil moči. Še vpis v knjigo in skupinsko slikanje. Pot smo nadaljevali po grebenu in spotoma osvojili še več vrhov – med ostalimi Lanževico, ki je celo 7 m višja, a ne tako znana, kot Breški Jalovec. Po dobri uri sprehoda po grebenu smo se na sedlu Na Križu (1540m), pri železnem križu, začeli spuščati po mulatjeri v dolino do vasice Viškorša (Monteaperta)(614m).

Po slabih sedmih urah smo bili zopet v kombijih. Šoferja Januš in Marjan sta nas po dolini Ter preko Učje, Bovca in Predila prepeljala do Aljaža na Dovjem, kjer smo si privoščili zasluženo in željeno pijačo.

Pri analizi pohoda smo si bili edini, da so Tonetove ture res nekaj posebnega, zato komaj čakamo na naslednja presenečenja. Hvaležni smo mu za enkratne užitke pri spoznavanju naravnih lepot v naši bližini.

Napisal: Janez Komel                    Slikal: Mato Čemažar, Mirko Klinar