Vožnja od Jesenic do koče Pelizzo je bila za šoferja Uroša stresna in naporna, za nas potnike pa samo predolga glede na fizioliške potrebe. Po kratkem postanku v Kobaridu za nujne fiziološke opravke smo se podali preko Livka na italijansko stran v Benečijo. Po ozki cesti smo se prebijali skozi značilne gručaste vasi v podnožje Matajurja. V vasi Mašera je šoferja čakalo prvo presenečenje: gradbeni oder ob cesti. Če bi bil oder za obnovo fasade samo za 10 cm širši, bi našemu avtobusu onemogočil prehod. Šofer Uroš se je junaško pomeril s centimetri prostega prostora in spretno pripeljal avtobus mimo ovire brez dotika.
Drugo presenečenje smo doživeli nad vasjo Matajur. Avtobus se ni ustavil na izhodišču za pohod. Le “ta hitri” so mu lahko še “pomahali” in že smo se peljali naprej proti koči Pelizzo. Je zamočil šofer? Ne! Ne!
Janez in Tone sta se skrivoma dogovorila in izbrala najkrajšo varianto za dostop na vrh Matajurja. Njuno darilo za praznike. Predpraznični dnevi so vedno nekaj posebnega in vedno se komu kam mudi. Vprašanja “kdaj bomo doma” tudi tokrat niso izostala.
Res ne ven, zakaj nismo tako lep dan izkoristili za daljši pohod. Pogosto si dopovedujemo, naj lepo traja dolgo. Kar je bilo, je moralo biti dobro. Izbrana pot je bila od vseh najbolj razgledna in ob sončnem vremenu tudi najbolj zaželena. Na trenutke je precej močan veter vzpodbujal “vandrovce” naj pohitijo, da pridejo čimpreje v varno zavetje kapelice pod vrhom Matajurja. In smo hiteli. Tudi najpočasnejši so v dobri uri osvojili vrh, zadnji cilj iz letošnje serije obiskov spomenikov prve svetovne vojne.
Fantastično! Enkratno! Nepozabno! Kakšen razgled smo imeli z vrha! V krogu 360 stopinj je potoval pogled s prostim očesom od Savudrijskega polotoka preko Snežnika, Porezna, bohinjskih planin, Krna, Kanina, v Karnijske Alpe in Dolomite. Še bolj smo bili očarani nad razgledom na že doslej osvojene vrhove v Furlaniji, na Primorskem in Kobariškem. Ideje za naslednje pohode so kar deževale. Še se vrnemo v te daljne kraje in se naužijemo njihovih lepot.
Očarani nad pravljično deželo smo se spomnili naših revežev, ki so se morali odpovedati pohodu, da so branili barve našega društva DUJ na tekmovanju v pikadu, pa tistih, ki so zboleli, in tistih, ki so bili odsotni zaradi opravljanja funkcije varuške vnukov.
Z vrha smo se spustili na severno stran do Doma na Matajure, katerega so pred 15 leti postavili slovenski planinci iz Benečije. Koča je odprta le ob vikendih. Posebnost koče je, da nima cenika in si vsak sam postavlja ceno za koriščene usluge in prispeva prostovoljne prispevke.
Pri spustu na Mersinsko planino smo preiskusili še hojo po ostankih snega. Do koče Pelizzo smo šli po razgledni poti pod vrhom Matajurja, ki je vodila med travniki s spomladanskim cvetjem. Pred kočo smo naredili še zadnji počitek ob dobrotah iz nahrbtnika, ob dodatkih iz Urošovega avtobusnega boksa in iz zalog pijače pri oskrbniku koče.
Vožnja čez Predel in skozi Rateče je hitro minila ob premlevanju množice informacij o naslednjih pohodih: srečanje pohodnikov iz društev upokojencev Gorenjske bo 30.maja, srečanje pohodnikov iz društev upokojencev iz občin Jesenice, Kranjska Gora, Žirovnica, srečanje pohodnikov SIJ na Telcerjevem pohodu na Uršljo goro bo 10.maja. Vsa ta srečanja bomo morali upoštevati v našem programu pohodov. Morebitne spremembe bomo pravočasno objavili.
Obvezna analiza pohoda pri Aljažu je bila zgolj še formalnost pred slovesom z znanim “do naslednjič”.
Že v četrtek 24.aprila (je že sprememba: namesto 8.5.) se odpravimo na pohod v korita Mostnice in do slapa v Vojah.
Napisal: Janez Komel Slikali: Danijela Jensterle, Jelka Mihajlovska