• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    AEC v1.0.4

208. pohod: Želimlje (336 m) – Kurešček (826 m), 27. 3. 2014

Neprijazno vreme v februarju nam je onemogočilo kar tri pohode. Izkoristili smo boljše pogoje v marcu in v 14-ih dneh nadomestili kar 2 pohoda. Najprej na Mengore in Bučenico, zadnji četrtek pa še na Kurešček.

Avtobus Vandrovec s šoferjem Janijem je pripeljal na štartno mesto v Želimlje kar 40 pohodnikov. Pohod ni bil naporen, saj je bilo potrebno premagati le 500 m višine.

Mirko je prevzel  vlogo vodiča, ker je pot pred časom že prehodil. Po dobrih 100 metrih ogrevanja se je pot usmerila v prvo resnejšo strmino. Kmalu se je pot položila, a je klanec zadoščal, da smo se že razporedili v gosji red po kapaciteti pljuč. Kolona se je do vrha močno razpotegnila in nastale so interesne skupine. “Tazagnani” so se zapodili za Mitjem, ki je izkoristil prosti dan, ko ni bilo potrebno paziti na Sonjo, in postavili dnevni rekord v času vzpona. Fotografi so iskali v naravi motive za svoje zbirke in krepko zaostali na repu. Ustvarjalci domačega “jegermajstra”  so se ozirali za primernimi zelišči in jih nabirali v svoje vrečke. Kolumnisti so izmenjavali najodmevnejše novice zadnjih dni. “Novinko” Olgo pa so prijatelji seznanjali z navadami pohodnih Vandrovcev. Na asfaltiranem delu poti smo zagledali tablo s “portretom” medveda in napisom “območje medveda”. Nehote smo vsi pospešili korak in v predvidenem času dosegli vrh Kureščka in se ustavili pri znameniti romarski cerkvici.

Po ogledu notranjosti, smo se zaradi hladnega in vetrovnega vremena, kar hitro spustili do planinskega doma v prijetno zavetje.  Prijazni oskrbnik Igor je samo zaradi nas zakuril peč, da nam ni bilo hladno. Postregel nam je tudi z obljubljeno pijačo. Analiza pohoda je bila tako kratka, da smo se že pol ure pred dogovorjenim odhodom zaupali šoferju Janiju za varen spust proti Igu.

Na poti smo opravili še formalnosti v zvezi z naslednjih pohodom na Učko. Vodja nas je obvestil o prireditvah v domu društva, čestital novim rojstno -dnevnikom in že smo se poslavljali z znanim  “Do naslednjič”.

Napisal: Janez Komel                Slikal: Mirko Klinar