Že pred dvema letoma, ob pohodu na najvišji vrh Pohorja – Črni vrh, smo se odločili, da se v slovenjegraško Pohorje še vrnemo. Očarali so nas gozdovi, stezice in pestrost rastja. Tudi borovnice, ki jih ni bilo zaradi pomladanske zmrzali – vsi skupaj smo jih nabrali za drobno pest.
Vsem Vandrovcem, ki smo se v četrtek odpravili na Kremžarico, kot domačini pravijo Kremžarjevem vrhu, ni bilo žal zgodnjega vstajanja. Pohod nam bo ostal še dolgo v spominu. To je bil pohod presenečenj.
Že zjutraj nas je namesto avtobusa z napisom Vandrov`c pobiral rožnati avtobus s šoferjem Rudijem iz Suhadol. Zaradi njegove pinki barve smo ga hitro krstili za gejevski avtobus.
Drugo presenečenje smo izvedeli v avtobusu po jutranjem pozdravu vandrovcev, ko je vodja objavil novo traso pohoda, ki sta jo tik pred zdajci pripravila oba s Tonetom V.
Tretje presenečenje: za jutranjo kavico in nujne potrebe smo se ustavili v Poljani v gostišču Krivograd. Prišli smo pred dogovorjeno deveto uro in zato je bil v gostišču samo šef, gostišče pa še zaprto. Padla je odločitev, da gremo drugam. A pametni in podjetni šef nas je ustavil in obljubil, da bo on sam poskrbel za naše želje. Vsi smo bili zadovoljivo postreženi in ustrezno olajšani.
Četrto (prijetno) presenečenje: namesto do Slovenj Gradca nas je Rudi popeljal dalje vse do Grmovškovega doma, kjer je 18 Vandrovcev začelo pohod čez Veliko in Malo Kopo na Kremžarico (daljša varianta). Preostalih 27 Vandrovcev je začelo pohod pri Partizanki na Mali Kopi (krajša varianta).
Že na prvem spustu smo okusili naslednje presenečenje – sladke zrele borovnice so čakale na pridne roke. Vse več je bilo postankov v borovničevju. Janez je začel uporabljati marketinške metode (tam naprej so še lepše borovnice) za vzpodbujanje hitrosti svoje grupe na koncu razpotegnjene kolone. Ni veliko pomagalo. Ob poti slastne borovnice in še maline so bile vzrok, da sta se obe skupini (daljša in krajša variant)združili že na slovenjegraškem sedlu.
Začel se je skupni vzpon na Kremžarico, med katerim so se nekateri ukvarjali z borovnicami, drugi kramljali s pridnimi obiralkami borovnic (prihajajo predvsem iz Ljubljane in Kopra) in tretji so uživali v pogledih na okoliško panorama.
Pri koči pod Kremžarjevim vrhom pa gurmansko presenečenje: prijazna oskrbnika Ivica in Ivan sta nas oskrbela z odličnim pohorskim loncem in slastnimi orehovimi štruklji, le borovničevega zavitka je bilo premalo, ker nam ga je pojedla skupina pred nami.
Pri koči smo dohiteli tudi Mitjo. Zadnje dni ga močno boli koleno in je komaj hodil, ko smo iztopili iz avtobusa. Moral si je pomagati s palicami in občasno je zastokal od bolečine. Trpel je pri hoji navzdol in se nam je kar smilil. Težko bo zmogel pot, smo si mislili. Ko si je koleno ogrel s hojo in je bolečina popustila zaradi tablet, je pospešil korak. Hitro je bil na čelu kolone in jo je kmalu pustil daleč za seboj. Mitja se ne izneveri samemu sebi.
Po vseh zaužitih dobrotah se nam ni nikamor mudilo, pa še veza s šoferjem Rudijem je bila pretrgana. Tudi nevihta na severu, ki se nam je približevala, nas ni vznemirila.
Na poti navzdol proti Slovenj Gradcu so nas presenetili kažipoti. Prvi je obveščal, da imamo 50 minut hoje do Slovenj Gradca. Po približno 20 minutah hoje smo naleteli na smerokaz, ki je obveščal, da je do doline še 40 minut hoje. Kot da naša hoja ne pomeni nič, smo šli v polurnem pohodu mimo še treh kažipotov, ki so nam obetali “40 minut” hoje (sklepali smo, da je izdelava štirih enakih tabel bila verjetno cenejša). Po uri hoje od koče nam je bilo v veliko veselje, ko je kažipot obetal samo še 20 minut hoje do Slovenj Gradca. Vsi utrujeni smo čakali zaman avtobus na dogovorjenem mestu v Gradišču nad Slovenj Gradcem. Telefonske veze z avtobusom nismo dobili. Zadnji del poti do Slovenj Gradca po asfaltu v popoldanskem soncu je povzročil kar nekaj nejevolje in dodatno utrujenost. Le hitri so uživali več kot pol ure ob mrzlem pivu, ker jim je uspelo priti do gostilne.
Za zaključno presenečenje je poskrbel Rudi, ko se je odločil za najkrajšo varianto poti skozi Tuhinjsko dolino. Skozi okna smo opazovali narasle potoke z umazano rjavo vodo.
Tudi vreme je bilo tokrat presenečenje: po nebu so se podili temni oblaki in nam vseskozi grozili z nevihto. Močno je deževalo vse okoli Slovenj Gradca, na našo pot pa je sijalo vroče sonce. Le za kratek čas je padlo na nas nekaj deževnih kapljic.
Kljub vsem presenečenjem smo preživeli prijeten dan in se že med potjo domov pripravljali za naslednji pohod po domači Mežakli. “Tazagnani” pa so se dogovorili, da v četrtek 24.7. osvojijo Amariano v sosednji Furlaniji, če bo vreme primerno.
Napisal: Janez Komel Slikal: Stane Arh