Kdor ne bi zmogel celotne poti bo lahko približno na sredini zapustil sotesko in pri gostilni Deutscher Peter vstopil v avtobus, ki bo nato odpeljal v Poden. Tu vstopijo še vsi ostali, ki bodo zmogli celotno turo.
Po ogledu soteske se bomo ustavili v Podljubelju v bistroju Školjka na analizi pohoda in in nagradnem kvizu. Vprašanje bo zastavljeno na avtobusu.
Lani smo morali odpovedati pohod v sotesko Čepe zaradi dežja. Tudi letos so bile vremenske napovedi slabe. Še dan pred pohodom sva z Janezom razpravljala, ali pohod odpovedati ali ne. Model Aladin je napovedoval pri nas dež, a na avstrijsko stran, čez hribe v sotesko Čepe ga morda ne bo zaneslo. Poleg tega sva se zavedala, da so naši pohodniki odločni korenjaki in se ne boje nekaj mokrih kapljic, zato sva se odločila, da pohod bo. Nekaj vez imamo pa tudi zgoraj nad oblaki.
Zjutraj se je na Jesenicah pošteno izlival dež. Tudi na drugi strani Ljubelja je deževalo. Janez je sprejel že takoj po bujenju invazijo telefonskih klicev, če pohod bo. »Seveda bo!« je bil samozavesten. Avtobus se je napolnil z vsemi prijavljenimi pohodniki. Nihče ni manjkal brez opravičljivega razloga, nihče se ni odjavil tik pred zdajci. Res, naši Vandrovci so kleni in vredni zaupanja.
Na vhodu v dolino Čepe je še pršelo. Pohod smo začeli z dežniki in palerinami. Iskali smo nekoga, da plačamo vstopnino, a nikogar nismo našli. Blagajna je bila zaprta. Kdo pa je pričakoval, da so jeseniški pohodniki tako nori in se odpravijo na pohod tudi v dežju. Še dobro, da upravljalce Čepe Janez ni obvestil o našem obisku, kot to naredi običajno pred pohodom, da se izogne morebitnim težavam.
Brez vstopnic smo zakoračili v sotesko Čepe. Tudi dež je prenehal nam na uslugo. Mokre stene, steze in rastlinje so dolino še polepšali. Voda v strugi je živahneje in močneje žuborela. Narava je nagradila našo odločnost. Celotna soteska se je pokazala v vsej svoji lepoti in mi smo bili očarani od nje. Bili smo v pravljični deželi.
Na polovici poti nas je obiskalo še sonce in odločili smo se, da opravimo celotno pot, kot smo načrtovali za lepo vreme: Pohod bomo začeli na najnižji točki pri vhodu v sotesko na ca 600m in se po ca. 3 urah hoje dvignili na 1010m pri gostilni Sereinig v Podnu, kjer nas čaka avtobus. Avtobus nas je počakal na dogovorjenem mestu in nas odpeljal v Podljubel v bistro Školjka na običajno analizo pohoda. Vsi smo hvalili izvedbo pohoda in kot pravi Gorenjci hvalili Marino, ker je kar za 5 EUR znižala načrtovane stroške pohoda. Rešena je bila tudi nagradna uganka, koliko stopnic smo prehodili skozi sotesko Čepo. Janez jih je vse preštel. Naštel je 776 stopnic.
Na poti domov smo čutili slast zmagovalca nad samim seboj: nismo se ustrašili slabega vremena. Vzdušje v avtobusu je bilo enkratno.
Napisal in slikal: Stane Arh