Že kar nekaj let je minilo, ko smo obiskali Radence, eno izmed prvih termalnih zdravilišč v Sloveniji. Leta 1833 je Karl Henn, še kot potujoči študent, odkril v okolici Radenc izvire tople vode (bubla ali slatina), jih analiziral in in jih kasneje kot priznani zdravnik začel izkoriščati. Leta 1869 so postavil prvo polnilnico in vodo začeli izvažati. Z množično zdraviliško dejavnostjo so začeli leta 1882, ko so zgradili hotel. Do danes se je zdravilišče močno razvilo in je postalo svetovno znano. Posedujejo kar 3 hotele: Terapija, Radin in Izvir. Več si lahko ogledate na njihovi spletni strani Zdravilišče Radenci. Če vas mika jih obiskati, si oglejte njihovo ponudbo. Polnilnica mineralne vode ni več del zdravilišča.
Že ob 6. uri smo se odpeljali z Jesenic, da smo prispeli v Radence ob 10. uri. Za nekaj zamude je bila kriva Vera, ki ni slišala budilke. Zbudil jo je šele Stanetov telefonski poziv, ko je avtobus že pobiral potnike in nje ni bilo med čakajočimi.
V Termah Radenci sta nas sprejeli dve prijazni dekleti, Barbara in Sabina. Veliko sta nam povedali o samem zdravilišču in nas tudi popeljali skozi nekaj prostorov. Pogostili sta nas z vodo, kakršna priteče iz izvira. Okus je resnično drugačen, kot v steklenicah. Zelo je okusna. Za kopanje imajo veliko bazenov s skupno površino kar 1460 m2. Vodo ogrevajo na 33 stopinj.
Po kopanju se nam je v gostilni Verban (Tišina) prileglo kosilo s prekmurskimi specialitetami: bujta repa, bela klobasa, krvavica, zrezek in prekmurska gibanica. Zaradi dobrega kosila smo obsedeli na stolih in zato nekoliko zamudili ogled izdelovanja medenega peciva in starega mlina na Goričkem v Ratkovcih.
Jožica Celec ohranja tradicijo in izdeluje v družinskem krogu medeno pecivo (tudi lectovo srce) po starih receptih. Receptov ne zaupa nikomur. Zelo mora biti pridna, da zasluži za vsakdanji kruh, saj delajo še vse ročno. Poskusili smo njeno pecivo. Odlično je bilo, zato smo ga kupili še nekaj za domov. Več na Jožica Celec.
Časarov mlin je bil postavljen leta 1930 in je deloval do leta 1968. Propadanja ga je rešil vnuk mlinarja Zvone Petje, strojnik, ki premore veliko entuziazma in ljubezni do preteklosti. Rad ima mlin in ga pozna do podrobnosti. Pripoveduje tako zanimivo, da prostori oživijo in slišiš celo delovati mlin. Deževno vreme pred tednom dni je povzročilo poplavo tudi v okolici mlina in šele dan pred našim obiskom se je voda umaknila v strugo. Potrudil se je in še nekaj ur pred našim prihodom čistil blato po dvorišču in okolici mlina. Pri prihodu nas je pričakala dobrodošlica v obliki kave, svežega grozdnega soka in žgane pijače s suhim sadjem, ter prijazen nasmeh žene Anice. Tudi mlin je predstavljen na spletni strani Časarov mlin.
Polni doživetij smo odnesli s seboj nekaj prekmurske lepote domov na Gorenjsko. Resnično je Prekmurje lepo in ima veliko zanimivosti za pokazati. Spoznali smo tudi, da se Prekmurci zelo trudijo privabiti obiskovalce in so tudi zelo delovni, skoraj garaški. Njihova prijaznost pa nima meja. Prekmurci, še vas obiščemo.
Napisal: Stane Arh Slikal: Kelvišar Cvetka, Jože Tigeli, Bane Petrovič, Stane Arh