• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

188. pohod: Gabrče (575 m) – Vremščica (1027 m), 11.4. 2013

Modrina neba nad Jesenicami je napovedovala lep dan. Tudi Janez je oznanil, da so “oni zgoraj” odobrili našo prošnjo in da vreme bo. Avtobus je sprejel vse prijavljene pohodnike, čeprav jih je bilo še nekaj na čakalni listi samo en dan pred odhodom. Ni pošteno, da se nekateri odjavljajo tik pred zdajci. Z odjavo zadnjega ali predzadnjega dne preprečijo posameznikom, da bi se nam pridružili na pohodu. Tudi, če so že na čakalni listi, je zadnji dan pogosto prepozno za spreminjanje planov. Težave povzročajo tudi organizatorju pri logistiki. Doslej, ko nas ni bilo za poln avtobus, smo pač pobrali nekoliko več denarja po posamezniku. Odslej bomo morali puščati pohodnike doma zaradi omejenega števila sedežev v avtobusu. To pa je zelo neprijeten občutek. Ljudje niso denar.

Notranjska je bila zastrta z oblaki in megla je ovijala vršace. Pravi zimski čas. Na poljanah so ležale še velike zaplate snega, ostanki snežnih zametov. Mi pa smo načrtovali, da si bomo ogledali poljane čudovitih pomladnih rož. Hlad nas je prisilil, da smo se dobro oblekli in zadrgnili vse zadrge in zapeli vse gumbe.

Neustrašno smo se podali po poti proti vrhu Vremščice. Pot je bila položna in široka, zato smo čas izkoristili za izmenjavo novic in mnenj po grupah. Razprave so bile živahne, teme različne. Po grebenu je pihal kar močan veter in smo zato zavili glave v kape in rute. A edina vetrna elektrarna v Sloveniji, pri Senožečah, kljub vetru ni proizvajala elektrike.

Vrh  nas je sprejel zavit v meglo, tako da z lepim razgledom ni bilo nič. Kar stoje smo popili nekaj pijače za ogrevanje telesa in zaužili hrano iz nahrbtnika, saj so bila tla mokra in hladna. Spust v dolino po snegu in razmočenih tleh nas je delal nesigurne. Noge so iskale trdno oporo. Našle so jo šele na asfaltu v Senožečah. Kot v posmeh se je tam prikazalo sonce izza oblakov in jih hitro raztopilo v prozorno tančico. Nebo se je odelo v sinjo modrino.

Analiza je bila podprta z okusno jedjo na žlico. V gostilni Stari grad se je vedno dobro jedlo.

In kakšno vreme je bilo čez dan na Jesenicah? Seveda, vseskozi je sijalo sonce.

Napisal in slikal: Stane Arh