• 70 let

    Društva upokojencev Jesenice

    (1948 – 2018)

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 22. oktobra 2018 17:00Prva pomoč z oživljanjem – zdravstveno predavanje z delavnico.
    • 8. novembra 2018Raduha (2062 m)
    • 10. novembra 2018Martinovanje
    • 12. novembra 2018 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 19. novembra 2018 17:00Črt Kanoni: Zgodovina psihiatričnih ustanov na Slovenskem – predavanje.
    • 22. novembra 2018Gozd Martuljek (750) - Srednji Vrh (1000 m) - Kranjska Gora
    • 3. decembra 2018 17:00Marko Rolc: Prokletije 2018 – potopisno predavanje.
    • 6. decembra 2018Snovik (485 m) - sv. Miklavž - Hruševka (757 m)
    AEC v1.0.4

188. pohod: Gabrče (575 m) – Vremščica (1027 m), 11.4. 2013

Modrina neba nad Jesenicami je napovedovala lep dan. Tudi Janez je oznanil, da so “oni zgoraj” odobrili našo prošnjo in da vreme bo. Avtobus je sprejel vse prijavljene pohodnike, čeprav jih je bilo še nekaj na čakalni listi samo en dan pred odhodom. Ni pošteno, da se nekateri odjavljajo tik pred zdajci. Z odjavo zadnjega ali predzadnjega dne preprečijo posameznikom, da bi se nam pridružili na pohodu. Tudi, če so že na čakalni listi, je zadnji dan pogosto prepozno za spreminjanje planov. Težave povzročajo tudi organizatorju pri logistiki. Doslej, ko nas ni bilo za poln avtobus, smo pač pobrali nekoliko več denarja po posamezniku. Odslej bomo morali puščati pohodnike doma zaradi omejenega števila sedežev v avtobusu. To pa je zelo neprijeten občutek. Ljudje niso denar.

Notranjska je bila zastrta z oblaki in megla je ovijala vršace. Pravi zimski čas. Na poljanah so ležale še velike zaplate snega, ostanki snežnih zametov. Mi pa smo načrtovali, da si bomo ogledali poljane čudovitih pomladnih rož. Hlad nas je prisilil, da smo se dobro oblekli in zadrgnili vse zadrge in zapeli vse gumbe.

Neustrašno smo se podali po poti proti vrhu Vremščice. Pot je bila položna in široka, zato smo čas izkoristili za izmenjavo novic in mnenj po grupah. Razprave so bile živahne, teme različne. Po grebenu je pihal kar močan veter in smo zato zavili glave v kape in rute. A edina vetrna elektrarna v Sloveniji, pri Senožečah, kljub vetru ni proizvajala elektrike.

Vrh  nas je sprejel zavit v meglo, tako da z lepim razgledom ni bilo nič. Kar stoje smo popili nekaj pijače za ogrevanje telesa in zaužili hrano iz nahrbtnika, saj so bila tla mokra in hladna. Spust v dolino po snegu in razmočenih tleh nas je delal nesigurne. Noge so iskale trdno oporo. Našle so jo šele na asfaltu v Senožečah. Kot v posmeh se je tam prikazalo sonce izza oblakov in jih hitro raztopilo v prozorno tančico. Nebo se je odelo v sinjo modrino.

Analiza je bila podprta z okusno jedjo na žlico. V gostilni Stari grad se je vedno dobro jedlo.

In kakšno vreme je bilo čez dan na Jesenicah? Seveda, vseskozi je sijalo sonce.

Napisal in slikal: Stane Arh