• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    • 2. januarja 2018Dunaj, opera Janko in Metka
    • 7. junija 2018Letno srečanje upokojencev Gorenjske 2018
    AEC v1.0.4

Izlet v Metliko, 10.4. 2013

Za izlet v Belo krajino si se moral prijaviti vsaj teden dni pred odhodom, da si lahko prišel med izbrance. V avtobusu ni stojišč, zato jih lahko pelje le toliko, kolikor je v njem sedežev, to je 49. Vsi sedeži so bili zasedeni, a kljub temu je eden ostal prazen, brez potnika. Da to ni mogoče. Pa je! Le berite naprej.

Večina potnikov se je podala na kopanje v Terme v Šmarjeških toplicah. Poletje je še daleč. Prijetno se je namakati v topli vodi (32 oC), še večji užitek pa je vodna masaža z mehurčki ali s curkom vode v džakuziju. Tri ure so hitro minile. Bilo je dovolj kopanja. V tem času so ostali prehodili Šmarješke Toplice, si ogledali botanični vrt in obiskali so domačega čebelarja.

Točno ob enih smo bili vsi v avtobusu, kot je naročila Majda. Najbolj lačni so iz potovalnih torb privlekli hrano in ostalim delali skomine. Komaj smo dočakali kosilo v  gostilni v Jugorju, na sončni strani Gorjancev, ki jo vodi Peter Badovinac skupaj z ženo. Gostilna ima že dolgo tradicijo, od leta 1896, ko jo je vodil še praded današnjega gostilničarja. Slike na stenah prikazujejo izgled gostilne v preteklosti in dogodke, ki so se odvijali v njej. Sedanji prostori so novi, a urejeni skrbno v duhu preteklosti. V njih se človek umiri. Iz nje odideš zadovoljen, še posebno, ko poješ okusno kosilo in ga poplakneš z doma pridelanim vinom. Gostilna je znana po posebni pijači “Karampampuli”, ki jo ne dobite nikjer drugje. Recepta za pijačo vam ne povedo, pijačo pa lahko kupite in si z njo podaljšate užitke tudi doma.  Res so prijazni. Pri odhodu so nas spremili prav do praga gostilne in nam pomahali v slovo. O, še se bomo oglasili pri vas.

Pred Belokranjskim muzejem in galerijo Kambič v Metliki nas je pričakala vodička in kustosinja Milena Pavlovič. Mojca ob njej nas je postregla z okusno belokranjsko pogačo. Bila je tako dobra, da se je kar osemnajst izletnikov odločilo, da kupi pogačo in jo odnese domov svojim najdražjim v pokušino. Na vhodu smo si lahko ogledali ročno vezene prtičke in pa posebne vrste pirhov, ki so obarvani s čebuljim perjem, nato pa so vzorci na njih spraskani z nožičem. Po galeriji umetniških del, ki jih je zbral akademik, doktor Vinko Kambič,  nas je vodila kustosinja Milena. Zbirko si je vredno ogledati, ko vas pot vodi skozi Metliko. Vsi vidnejši slovenski umetniki imajo tam vsaj eno svoje delo. Ali ste vedeli, da je bila znana slovenska operna pevka Vilma Bukovec žena profesorja Vinka Kambiča?

Bela krajina je znana tudi po vinu. Obiskali smo viničarja Martina Pečariča v Čurilah. Razkazal nam je vinsko klet. Iz pod stropa so visele okusne mesne dobrote. Za okušanje nam je natočil štiri vrste vina: metliško črnino, modro frankinjo, traminec in še botricio (predikatno vino). Seveda je pred točenjem povedal, kako se posamezna vrsta vina prideluje, kakšne so njene značilnosti in kako jo pijemo. Žena Polona nam je prebrala pesem ali tekst, ki naj bi opisovala določeno vrsto vina. Veliko smo se Gorenjci naučili o vinu in ga bomo pili še z večjo slastjo v lastni užitek. Martin zna pripovedovati o vinu. Govoril bi lahko ure in ure. Tudi nam je vino razvezalo jezike. Postali smo glasni, zato je Martin raje utihnil, da je vino v nas samo spregovorilo. Pa nas je na začetku opozoril, da so na mizi posode, kamor lahko pljunemo vino po okušanju. Ni nam ga bilo potrebno požreti. A tega Gorenjci nismo vajeni. Nihče ni pljuval vina ven iz ust v posodo, da je ne bi zamazali. Gorenci smo šparovni.

Težko smo se poslovili od prijaznega para, Martina in Polone. Še bi ostali. A Milena nas je hotela zastrupiti z lepotami Bele krajine. Razkazala nam je romarsko središče Tri fare v Rosalnicah in še letalo Douglas DAKOTA DC 3 (spominsko obeležje za letalce iz druge svetovne vojne). Med ogledovanjem je Majdi zazvonil telefon. Poklicala jo je manjkajoča izletnica, ki je izlet plačala in zaradi katere je bil en sedež v avtobusu prazen. Spraševala je :”kdaj gremo jutri na izlet v Metliko”. Škoda, zamenjala je dan izleta. To se dogaja nam upokojencem, zato nas mora vedno nekdo še dodatno spomniti.

Od lepot očarani smo pozabili na vrnitev domov na Jesenice. Še dobro, da naš šofer Robi ni bil upokojenec.

Napisal in slikal: Stane Arh