Miklavžev pohod je vedno prinesel prijetna presenečenja. Tudi letošnji ni bil izjema. Že na vožnji z Jesenic nas je Janez presenetil z obvestilom, da bo pohod v obratni smeri kot je bil začrtan. To pomeni, da bomo za spremembo pešačili po hribu navzdol. Za Miklavža nam je olajšal pot. Presenečen je bil tudi Janez, ko sta se pojavila na postaji dva pohodnika, ki ju ni imel na seznamu. Pozabil ju je zapisati. Na njegovo in njuno srečo sta se dva pohodnika odjavila prav zadnji dan pred odhodom, tako da smo ju lahko vzeli s seboj in napolnili avtobus do zadnjega sedeža. Poln avtobus pomeni tudi, da potnikov ni potrebno več šteti – le pregledaš, če so vsi sedeži zasedeni.
Šofer Josip nas je varno pripeljal po ozkih gozdnih poteh do Sela nad Polhovim Gradcem, zaselkom z le 35 prebivalci. Cerkev Svetega Ožbolta se je bohotila na vrhu golega griča in nas dražila s svojo bližino. A kaj, ko je bila med nami in gričem globoka dolina in smo morali narediti precejšen ovinek, da smo se lahko povzpeli na vrh griča. Za Škofjeloško hribovje so značilne globoke doline med gričevnatimi hrbti, ki so posledica predvsem vodne erozije peščenjakov in glinencev. Strma pobočja so porasla z mešanim gozdom. Človek je na hrbtih izsekal gozd in sebi naredil obdelovalno površino, ki ga je preživljala skozi vse lepe in hude čase. Na gričih niso mogla nastati strjena naselja, zato so kmetije razmetane po celi pokrajini in daleč vsaka k sebi. To je posebnost celotnega Škofjeloškega hribovja.
Od Svetega Ožbolta je pot vodila samo navzdol. Ustavili smo se še v gostišču Rupar pod cerkvijo svetega Andreja, po kateri je zaselek dobil ime. Četrtek je za osebje prosti dan, a za nas so naredili izjemo in so nas prijazno sprejeli. Zaslužijo si pohvalo in zahvalo. Šef gostišča je tudi vodja narodno zabavnega ansambla Ivana Ruparja. Lahko si zavrtite njegovo uspešnico: http://www.youtube.com/watch?v=qKmGw-Uazoo.
Po tekoči analizi smo se spustili v dolino Hrastnice in se v Puštalu posedli v avtobus, da se popeljemo še k Miklavžu v Žeje pri Kranju.
V Žejah Pr´Andrejčevih (Andrej Svetic) nas je na dvorišču čakala že polno obložena miza z dobrotami, ki jih je daroval Miklavž in so prijali našim želodcem: čaj, žganje, zaseka, kislo zelje, pecivo, piškoti, … Vsega je zmanjkalo, tudi kruha. S šestdeset let starim Marcedesom se je z nekoliko zamude pripeljal med nas tudi Miklavž. Tudi on ima finančno krizo, a k sreči še ne pri darilih. Vsakega pohodnika je obdaroval z darilnim paketom. Vendar Pr Andrejčevih imajo toliko dobrih in koristnih stvari, da se je pred blagajno vila dolga vrsta nakupovalcev. Kupovali so kislo zelje, kislo repo, zeljnate glave, korenje, krompir, radič, med, domače marmelade, domače pecivo, domače žganje, zaseko in še kaj drugega domačega. Še se bomo vrnili in kupili dobro robo. Janez se je moral zelo potruditi, da nas je vse odgnal v avtobus. A ni šlo brez pesmi, ki jo je zapel na hitro zbrani zborček Vandrovcev.
Čez 14 dni, 19. decembra 2013 se dobimo vsi skupaj pri Osvaldu v Žirovnici, da obnovimo spomine na letošnje pohode Vandrovcev. Pridružite se nam.
Napisal: Stane Arh Slikal: Stane Arh, Roman Pogačnik