Zmagujejo pogumni in odločni. V ponedeljek smo se odločili, da izpeljemo v četrtek pohod na Veliki vrh, čeprav so meteorologi napovedovali dopoldan rahel dež. Z vsakim dnem do četrtka se je napoved izboljševala in v četrtek nas je zjutraj pozdravilo čudovito sončno vreme. Z vrha smo opazovali oblake, ki so se kopičili samo nad ljubljansko kotlino. Na samem vrhu nas je grelo sonce in umito ozračje nam je nudilo pogled več kot 50 km daleč. Proti severu smo videli že obiskano Peco in koroški Obir. Videli smo Raduho, za njostolp na Plešivcu, na desni žičnice na Golteh in širok hrbet Menine planine. V svoji veličini se je pred nami bahala z zaostrenim vrhom Ojstrica, na njeni levi strani Planjava. Za njo smo lahko občudovali Kalški greben. Proti jugu smo lahko opazovali lepote Velike planine.” Ta zgornji” nas imajo res radi, da so nam vse to omogočili. Ne verjamete? Oglejte si slike!
Slaba napoved vremena je nekatere Vandrovce preplašila in število prijavljenih se je znižalo od 42 na 32. Še na avtobusu so se nekateri opravičevali za dvom v vreme, saj so še v sredo zvečer pregledovali spletne strani DUJ in pošto, če je morda pohod odpovedan. Zaradi premika ure odhoda so še trije “zaspali”, tako da nas je šlo na pot le 29, dovolj za mali avtobus. Kombi smo pustili doma. Na planini Ravni nas je hladen zrak opozoril, da se moramo dobro obleči. Klinarjev Mirko je prevzel vodstvo in nas popeljal po načrtovani poti. Pred pastirskim stanom smo morali skozi kravji špalir. V nas so nepremično zijale, kot bi bili marsovci.
Pot nas je hitro ogrela in obleka je počasi romala v nahrbtnik. Vetra ni bilo vse do Sedelca (1840 m), kjer se je vsa skupina zbrala. Pred vrhom smo premagali še najstrmejši in plazovit teren. Težave na zadnjem delu je povečala še blatna pot in zaplate svežega snega izpred dveh dni, ki se še niso stopile. Vsi smo prišli na vrh brez poškodb, le posamezniki so nosili na hlačah blatne štemplje, ki so jih odtisnili pri bližnjem srečanju z materjo zemljo. Neverjetno, zadnji pohodnik je prišel na vrh že po dveh urah in pol hoje. Odlično.
Veliki vrh je bil premalo, zato smo se odpravili po široki zelenici še na Veliko Zelenico, ki je za 4 m višja. Prečudovit je pogled preko prepadnih sten na Robanov kot. Vračali smo se po drugi, manj strmi poti. Zaradi mokre zemlje so nekateri zdrsnili tudi na zadnjo plat. Razen madeža na hlačah ni bilo drugih posledic. V težavah spoznaš prijatelja. Vandrovci smo res prijatelji, saj smo si pri sestopu drug drugemu vseskozi pomagali. Še posebej se je potrudil Luka, ki je vodil skozi pasti kar celo skupino. Vsi smo se oddahnili, ko je bilo skal konec in se je pot prebijala skozi borovo rušje. Korak je postal siguren in hitrejši.
Na planini Ravni nas je pastirica postregla s pijačo in okusnim kislim mlekom. Bili smo v raju: toplo sonce je grelo, okrog čudovita narava, na mizi pijača, okrog dobri prijatelji. Tako naj bi trajalo večno. Stane, ki je nadomeščal Janeza (ta je užival takrat na Murterju, a se je kljub temu spomnil pohodnikov s pozdravi), je prekinil idilo s svojim “Gremo”.
Po analizi pohoda v gostilni Pr Gamsu smo se vrnili na Jesenice 12 ur po odhodu.
Napisal: Stane Arh Slikal: Luka Vujičić in Stane Arh
