• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Poskusim in znam – astronomija, 20.2. 2012

V ponedeljek, 20.2.2012, so se pričele delavnice o novejših tehničnih in znanstvenih dosežkih z naslovom Poskusim in znam. Delavnice bodo vsak ponedeljek od 15.30 do 17.45. Vsebina naslednje delavnice bo nastanek vesolja (veliki pok),  razvoj vesolja in življenje zvezd, črne luknje, temna snov in temna energija. Več izveste v menuju “Aktivnosti” ->” Izobraževanje”. Vabljeni.

Vsebina prve delavnice:

OPAZOVANJE LUNE, PLANETOV IN ZVEZD

Luna je nam najbližje nebesno telo. Okoli Zemlje kroži na razdalji približno 384 000 km. Čas obhoda je 27,3 dni. V tem času se Luna zavrti ravno enkrat okoli svoje osi, zato Luna kaže Zemlji vedno isto stran. Osvetljenost Lune se pri kroženju spreminja. Ločimo štiri Lunine mene: mlaj, prvi krajec, ščip (polna luna) in zadnji krajec. Vsaka Lunina mena traja približno teden dni. Natančen čas od ene polne lune do naslednje je 29,5 dni. Toliko traja tudi en sončen dan na Luni; približno 15 zemeljskih dni je dolga noč in 15 zemeljskih dni na isto mesto neprekinjeno sije Sonce. V času enega Luninega obhoda napravi Zemlja del poti okoli Sonca. Luna mora opraviti okoli Zemlje še dodaten del poti, da pride v ponovni položaj polne Lune.  Zato je Lunin dan daljši od časa njenega obhoda okoli Zemlje.

Lunin mrk nastane, ko potuje Luna skozi Zemljino senco. To se zgodi samo ob ščipu. Zemlja je veliko večja od Lune, zato Lunin mrk traja lahko tudi 4 ure. Popolni Lunin mrk traja lahko do 107 minut. Zaradi loma sončnih žarkov na Zemljini atmosferi  se sij Lune ob mrku le malo zmanjša, zato neiskušeni opazovalec Luninega mrka sploh ne opazi. Lunin mrk je viden iz vseh krajev na Zemlji, ki so med mrkom obrnjeni proti Luni.

Ko Lunina senca pade na Zemljo, imajo vsi kraji, ki leže v njeni  senci, popolni Sončev mrk.  Ker je Lunina senca veliko manjša od velikosti Zemlje, je Sončev mrk viden le v krajih, ki jih oplazi senca.  Trajanje Sončevega mrka je le nekaj minut in nastopi vedno v času mlade Lune. Delni Sončev mrk opazujejo iz krajev, ki ležijo v Lunini polsenci. Povprečno imamo na Zemlji dva Lunina in dva Sončeva mrka na leto.  Čase naslednih Luninih mrkov si lahko ogledate na spletni strani http://eclipse.gsfc.nasa.gov/lunar.html.

Sončevi mrki so na http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_solar_eclipses_in_the_21st_century .

 

Površino Lune lahko opazujemo že z navadnim daljnogledom. Vidimo, da je na njej polno udarnih kraterjev padlih meteoritov. Nekateri kraterji so zelo stari, ker na Luni ni erozije. Luna nima atmosfere, zato je  nebo vedno črno in se vidijo zvezde tudi, ko sije Sonce.

Okoli Sonca kroži osem planetov. Glede na oddaljenost od Sonca si sledijo: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun. Njihovo gibanje po elipsah okoli Sonca vidimo na nočnem nebu kot navidezno premikanje med zvezdami. Planete ločimo od pravih zvezd po tem, da ne utripajo. Vidimo jih, ker odbijajo Sončevo svetlobo. Uran in Neptun ne moremo videti s prostim očesom, ker je njuna oddaljenost od Zemlje prevelika. Trdno površino imajo prvi štirje planeti, ostali so plinasti. Okoli planetov krožijo lune, razen okoli Venere in Merkurja ne. Najznamenitejše so štiri Jupitrove lune: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto. Krožijo okoli Jupitra in jih lahko opazujemo že z boljšim daljnogledom.

Vse zvezde, ki jih vidimo na našem nebu s prostim očesom, so iz naše galaksije Rimska cesta. Na nebu jo vidimo kot dolg svetel pas, ki se razteza čez celo nebo od zenita proti obzorju. Središče naše galaksije leži navidezno v ozvezdju Strelca. Naše Sonce je od središča oddaljeno približno 26 000 svetlobnih let. Premer celotne galaksije je okoli 100 000 svetlobnih let in šteje okoli 300 milijard zvezd.

S prostim očesom v ugodnih razmerah vidimo do okoli 6 000 zvezd. Zaradi vedno večjega svetlobnega onesnaženja vidimo v mestih le najsvetlejše zvezde. Na Jesenicah je nebo že močno svetlobno onesnaženo, zato Rimske ceste ni možno videti. S prostim očesom  vidimo le okoli 400 zvezd.

Zvezde so od nas zelo oddaljene, zato se spremembe njihove lege na nebu opazne šele po nekaj deset tisočletjih. Tako ni nič nenavadnega, če so imena svetlejših zvezd stara že nekaj tisoč let. Imena zvezd izvirajo predvsem iz arabskega jezika. Za lažjo orientacijo med množico zvezd so vse zvezde razvrstili na 88 ozvezdij. Meje ozvezdij so natančno določene in so vrisane v zvezdne karte. Z zvezdnimi kartami si pomagamo pri opazovanju nočnega neba, da najdemo iskane objekte. V posameznem ozvezdju so zvezde samo navidezno blizu. V resnici so lahko razdalje med njimi zelo velike.

Pri nas vidna bolj znana ozvezdja so: Veliki medved, Mali medved, Kasiopeja, Labod, Lira, Orion, Bik,  Dvojčka, Lev, Andromeda, Pegaz, Volar, Severna krona, Herkul, Orel, itd.

Za hitro orientacijo na nebu in spoznavanje važnejših ozvezdij si pomagamo z vrtljivo zvezdno karto. Pokaže nam, katera ozvezdja vidimo ob  določenem času na nebu.  Zaradi vrtenja Zemlje okrog lastne osi in zaradi gibanja Zemlje okoli Sonca nam kaže nebo neprestano nekoliko drugačno podobo.  Za podrobnejše proučevanje zvezdnega neba s teleskopom je zelo uporabna knjiga Bojan Kambič: Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50.

Pri opazovanju nočnega neba na severni polobli se orientiramo po zvezdi Severnici. Severnica  je vedno na istem mestu neba, ker jo prebada navidezna os vrtenja Zemlje. Še vedno služi za osnovno orientacijo v naravi. Je najsvetlejša zvezda ozvezdja Mali voz. Najdemo jo tako, da poiščemo Veliki voz in nato razdaljo med njegovima zadnjima kolesoma nanesemo še petkrat v smeri proti Kasiopeji. Zvezde potujejo po nebu od vzhoda proti zahodu, ker se Zemlja vrti od zahoda proti vzhodu. V eni uri se zvezde premaknejo za 15 stopinj okoli Severnice.

Poleg Lune, planetov in zvezd opazujemo na nebu lahko še: asteroide,  meglice, zvezdne kopice, galaksije, komete, utrinke ali meteorje.

 

Vir: http://en.esimg.org/upl/2011/06/lunar_eclipse_3-3-2007.jpg

 

Astronomija je stara vsaj 10 000 let. Stara ljudstva so opazovala nebo predvsem za določanje koledarja, za načrtovanje dela na polju. Najstarejši zapis o opazovanju Sončevega mrka so našli v kitajskem tekstu iz leta 2137 pr. n. št.

Pri Babiloncih je bilo nebo povezao z bogovi, ki so jih enačili s telesi Osončja. Na nebu naj bi bile zapisane usode narodov in njihovih kraljev, zato so bili takratni astronomi pravzaprav astrologi.

Leta 1543 je poljski kanonik Nikolaj Kopernik (1473 – 1543) v knjigi »O kroženju nebeških krogel« odstranil Zemljo iz središča vesolja in vanj postavil Sonce. Zemlja je postala le eden izmed planetov, ki kroži okoli Sonca. Vesolje, ki je do tedaj obsegalo le naš Sončni sistem in še zvezde, ki naj bi bile le nekoliko dlje od Saturnove krogle, je moral Kopernik povečati. Preko opazovanj je prišel do sklepa, da morajo biti zvezde zelo daleč od Zemlje. Če bi bile blizu, bi morale med kroženjem Zemlje okoli Sonca spreminjati svoje medsebojne navidezne lege (paralaksa).

Nemec Johanes Kepler (1571 – 1630) je leta 1606 na osnovi opazovanj astronoma Tycho Brahe uspel iskustveno (empirično) razviti matematične zakone o gibanju planetov okoli Sonca. Še vedno pa je ostajalo brez odgovora vprašanje, kaj planete drži v gibanju na nebu?

Italijan Galileo Galilej (1564 – 1642) je leta 1609 kot prvi človek uporabil teleskop za opazovanje neba.  Na Luni je opazil gore, na Soncu temne pege. Okoli Jupitra je videl krožiti štiri lune, kar je bil trden dokaz, da se vse ne vrti okoli Zemlje

Anglež Isaac Newton (1643 – 1727) je leta 1687 pojasnil z gravitacijskim zakonom kroženje planetov okoli Sonca. S tem je tudi odgovoril na vprašanje, zakaj planeti ne padejo na Sonce. Dokazal je, da v vesolju veljajo enaki zakoni kot na Zemlji. Vesolje je razširil v neskončnost. Sonce je obravnaval samo kot eno izmed mnogih zvezd. Starost vesolja je ocenil na šest tisoč let.

Končni udarec človeški nečimrnosti in samozaverovanosti je zadal anglež Charles Darwin (1809 – 1882), ki je trdil, da smo se z naravnim izborom razvili iz primitivnih celic in da imamo skupnega prednika z opico. Geolološke raziskave so začele odkrivati, da je biološki razvoj potekal vsaj milijardo let.

Meje vesolja je močno v daljavo premaknil Edwin Hubble  (1889 – 1953), ko je dokazal, da je Andromedina meglica v resnici galaksija onstran Rimske ceste in je od nas oddaljena preko 2 milijona svetlobnih let. Z odkritjem množice novih galaksij je postajal kozmos vse večji, naša galaksija pa se je izgubila v neizmernosti vesolja.

Na osnovi rdečega premika v spektrih galaksij je Edwin Hubble leta 1929 tudi odkril, da se vesolje širi: bolj kot je določena galaksija od nas oddaljena, večja je njena hitrost oddaljevanja. Račun je pokazal, da naj bi bile vse galaksije pred približno 15 milijardami let v istem trenutku na istem kraju. Hubble je postavil temelje za še danes veljavno teorijo o nastanku vesolja s prapokom, angleško »big bang«. Konkretne dokaze za prapok sta oskrbela Arno Penzias in Robert Wilson, ki sta leta 1965 odkrila sevanje iz ozadja, ki naj bi bilo ostanek prapoka.

Na podlagi teorije splošne relativnosti Alberta Einsteina (1879 – 1955) je Stephen Hawking (rojen 1942) razvil model, po katerem je vesolje  pred skoraj štirinajstimi milijardami let nastalo s prapokom. Kako bo potekal razvoj vesolja v prihodnosti pa nam je še neznano, ker o vesolju premalo vemo.

Literatura:

Bojan Kambič, Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10×50, Cambio, Ljubljana, 2007

http://sl.wikipedia.org/wiki/Astronomija

http://www.portalvvesolje.si/

http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/

http://eclipse.gsfc.nasa.gov/eclipse.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Lunin_mrk

http://vesolje.net/luna/

 

Delavnice potekajo v organizaciji Ljudske univerze Jesenice, v okviru projekta NIO (Neformalno izobraževanje odraslih). »Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja; prednostne usmeritve: Izboljšanje usposobljenosti posameznika za delo in življenje v družbi temelječi na znanju