• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

170. pohod, Planino Za Skalo, 7.6. 2012

Z odločitvijo, da se peljemo do izhodiščne točke Vrsnik s tremi kombiji, je pohodna skupina povečala svojo mobilnost. Dostopne so nam postale ture, do katerih vodijo ozke ali strme poti, ki jih avobusi ne obvladajo.

Bavški Grintavec je bil pokrit z megleno kapo, kar je bilo za nas opozorilo, da nam nebo grozi z deževnimi kapljami. Tudi vremenska napoved je obljubljala plohe, vendar v popoldanskem času. Iz previdnosti smo vzeli s seboj anorake, ki naj bi nas ščitili pred dežjem. Zbranim je Janez v uvodnem govoru sporočil osnovne in potrebne napotke za turo.  Kot vodja pohoda je na čelo kolone  stopil Stane. Kažipot je obljubljal dve uri in pol trajajočo turo. Skoraj položna pot pod lepo urejenim vikendom je pripeljala do onemoglega in ostarelega mostička, ki sta mu ostali samo še dve prečni debli. Hoja preko njega ni bila varna, zato smo prečkali potok preko skal, ki so štrlele iz vode.  Mitju, ki je nabit s kondicijo, je bilo dovolj počasne hoje v koloni. Sonjo je prepustil  našemu varstvu in sam odbrzel proti vrhu. Na vrhu je imel veliko časa, da se je naužil lepot prvobitne narave. Daleč naokoli ni bilo človeka, ki bi mu kalil gorski mir.

Pot, mulaterija še iz prve svetovne vojne, je postala strma. Pohodniki so se začeli slačiti. Zrak je bil nabit z vlago. Potne srage so polzele po obrazih. Prijetno olajšanje so bili vmesni kratki odmori za počitek.  Nekaj jih je bilo na račun fotografiranja, saj je Stane na vsake toliko časa privlekel iz torbe fotoaparat in naredil nekaj posnetkov za spomin. Če se ni spomnil sam, ga je opozoril Luka na »odmor« s pripombo: »Stane, daj nas malo slikaj!« ali »Naredi Stane še štiri posnetke«.

Nasmejali smo se domiselnosti neznanega pohodnika, ki je s palicami podprl ogromno skalo, da se ne bi zvalila v dolino. Med hojo je bilo dovolj časa za prijeten pogovor in zbijanja duhovitih šal. Tempo ni bil prehiter, zato smo pohodniki obdržali strjeno kolono skoraj do vrha. To še ni postala navada v naši pohodni skupini, čeprav je zapisano  v naših pravilih.

Obnovljena pastirska koča na vrhu je bila zaprta. Posedli smo se v njeno zavetje pred vetrom in potegnili iz nahrbtnikov okusno malico. Pohodniki, ki so hodili zadaj z Janezom, so zavetje poiskali kar na jasi nad kočo in si s tem prihranili nekaj energije za pot nazaj navzdol. Razgled z vrha po dolini Soče  je bil čudovit. Vrhove nad njo je žal zakrivala megla. Dolgo se nismo naslajali nad razgledom, ker so oblaki v daljavi grozili z dežjem. Odpravili smo se nazaj. Hoja navzdol je bila enostavna: izmenoma smo premikali samo levo in desno nogo, ostalo je šlo samo od sebe. Ker ni bilo napora, se nismo potili. Poleg tega je bilo dovolj časa, da smo obdelali vse najnovejše novice pri hokeju.

Dežju smo na soški strani ubežali, v Gornjesavsko dolino pa smo prišli po nalivu.  Pri Aljažu na Dovjem smo opravili običajno analizo pohoda in v jasnem vremenu odhiteli zadovoljni domov.

Napisal: Stane Arh       Foto: Marina Čemažar, Stane Arh