• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Pohod Čenebola (788 m) – Ivanac((Monte Joanaz) (1167 m), 29. 3. 2012

Vse več je pohodnikov v DU Jesenice. V letu dni se je njihovo število kar podvojilo. Prihajajo novi in novi obrazi. Razmnožujemo se kot virusi. Pričakovali smo, da nas bo jeseni morda kdaj že za dva avtobusa. A to se je že zgodilo predčasno ob zadnjem pohodu. Za 59 prijavljenih pohodnikov smo morali naročiti dva manjša avtobus. Toliko nas še ni bilo skupaj. Nekaj kandidatov za pohod smo morali celo odkloniti, ker jih nihče ni hotel sprejeti v svoje naročje, tudi šofer ne.

Nebo je bilo brez oblačka in gore so se z vrhovi dotikale nebesne modrine. Lepe so Julijske Alpe, veličastne s svojimi strminami. Zaspanost zgodnje jutranje ure smo pregnali s kavico v kobariškem bifeju. Pot po dolini Nadiže proti Čedadu je hitro minila ob klepetu s sosedi. Kmalu za vasico Čenebola smo zapustili avtobuse in naredili dolgo četico. Hoja po asfaltu je bila neprijetna, še posebej, ker smo se morali umikati avtomobilom. Ko pa smo se morali umikati še našima dvema avtobusoma, ki sta pripeljala za nami, je naša morala padla na najnižjo točko. Počasi se je začela dvigovati šele, ko smo iz asfalta zavili na peš pot preko travnika. Nehote nam je naše muke povzročil Janez. Bal se je, da bi bil pohod prekratek, zato ga je podaljšal tako, da so avtobusi predčasno ustavili in smo del poti prepešačili. To je uporabil prvič in tudi zadnjič. Pohodniki znajo biti hudo zajedljivi, Janez se pa hitro uči.

Hoja je bila prijetna, lahka, pot ne prestrma. Zato je pogovor v skupini tekel neprekinjeno in čas se je dobesedno ustavil. Ali smo prišli že na vrh? Vse poti so vodile samo še navzdol, torej smo bili na vrhu. Razgled po okolici je bil slab. Topel, vlažen zrak se je mešal s hladnim in ustvarjal nežno meglico, ki je prekrila dolino in se ovijala okoli vrhov.  Proti severu se je megla zgoščevala v temen oblak, ki nam je grozil s padavinami. Rahlemu vetru smo se umaknili nižje pod vrh v kotanjo. Za malico je bila pestra izbira prostorov: na travniku, v gozdu, na robu poti, na kamnih, na štorih, sredi cvetlic, na suhi travi, v bregu. Vsakdo si je izbral mesto po svojem okusu.

Pot navzdol. Z vrha smo občudovali značilni vasici Tamoris in Masarolis, ki sta kraljevali nad dolino. Skupinska slika. Med tem sta pripeljala tudi naša avtobusa, ki sta nas čakala v Tamorisu in ne na dogovorjenem kraju, pri koči.

V vasi Lipe so nam domačini na kratko povedali zgodovino Slovencev v Benečiji in prikazali, kje vse živijo. Kar veliko vasi je naseljenih s samimi Slovenci. Pravijo, da Slovenci naseljujejo vse tiste vasi v Benečiji, kjer se lahko po terenu kotali jajce. Pritisk italijanske oblasti na Slovence je že skoraj sto let zelo velik. Uradno niso smeli uporabljati slovenščine, niso imeli slovenskih šol. Danes govorijo v krajih samo narečno slovenščino, ker se niso učili slovenskega jezika. Slovenski napisi krajev so v narečni slovenščini. Stalna uporaba italijanskega jezika ima za posledico, da se prebivalci lažje sporazumevajo italijansko kot slovensko. Slovenščina počasi izumira kot pogovorni jezik. Šele zadnja leta lahko poučujejo otroke v šoli tudi slovenščino.

Po ogledu okoliških znamenitosti in Landarske jame, smo se pri Škofu v Podbonesecu usedli k zasluženemu kosilu, “cvarcju” po domače. Že v mraku smo se poslovili in se odpeljali na počitek domov.

Napisal: Stane Arh      Foto: Stane Arh