• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Podmeja – Mrzlica, 2. 2. 2012

“Burja bo pihala na Primorskem s hitrostjo preko 150 km/h” so besede, nad katerimi se je marsikateri pohodnik zamislil. “Da bi ostal doma? To pa ne! Če gre cel avtobus pohodnikov Društva upokojencev Jesenice na pohod na Mrzlico, grem tudi jaz. Sem mar slabši od njih? Mraz in veter me že ne bosta preplašila. Skrbno se oblečem in vzamem s seboj ustrezno opremo za morebitno poledico in sneg.” Tako je razmišljalo 35 pohodnikov, ki so se zbrali na avtobusu Vandrovca zgodaj zjutraj. Nikogar ni bilo strah slabega vremena.

Na Trojanah smo opravili jutranje dolžnosti (WC in kavica), ki smo jih doma spustili zaradi zgodnje ure. “Krofe bomo kupovali nazaj grede” je bila komanda. Pred Lovsko kočo v Podmeji smo neradi zapustili topel avtobusa. Iz njega smo izstopali zaviti do vrha glave, kakor da smo na Antarktiki. Že po nekaj korakih smo ugotovili, da zrak ni špičasto mrzel in da veter sploh ne piha. Začeli smo odpenjati zadrge in si slačiti odvečno obleko.

Pot je bila prijetna, z malo nagiba in  široka, kar nismo vajeni. To je zmedlo naše izkušene in hitre pohodnike na čelu kolone. Mora obstojati bližnjica. Zavili so strmo navzgor po pobočju v celi sneg. Prepričani so bili, da je bila spodaj pod snegom shojena pot. Tako so jim govorile njihove dolgoletne izkušnje. Grizli so kolena v hrib. Pot je bila  res prava planinska. Nekaj časa je vodila navzgor, nato navzdol in zopet gor in navzdol in gor. Na vrhu je pot vodila samo še navzdol. Hojo po strmini je otežil drseči sneg in listje pod njim. Srečni so zagledali široko pot, ki je spodaj vodila naprej. “Kaj niso tam spredaj naši” je začudeno vprašal Mitja. “Pa res. Ja, kdaj so nas pa prehiteli?”

Odgovor so dobili, ko so glavnino pohodnikov dohiteli. Ti so jih podučili, da je potrebno slediti markacijam. Bližnjica vodi vedno okoli hriba, nikoli ne na vrh hriba in nato navzdol. Bogatejši za eno novo izkušnjo so pohiteli naprej po označeni poti v Kočo na Mrzlici. Naročili so pijačo in iz nahrbtnika vzeli hrano. V zadoščenje jim je bilo, ko se je na vratih prikazal novi pohodnik, ki so ga prehiteli na zadnjem delu markirane poti. Med zadnjimi sta v jedilnico prišla z več kot polurno zamudo Janez in Stane. Tega smo se že navadili. Izgovarjala sta se, da sta na razgledni ploščadi občudovala čudoviti razgled na okolico. Vraga, le kje sta ga našla v tem meglenem in oblačnem dnevu.

Ob dvanajsti uri smo se poslovili od ljubeznive in pridne natakarice. Skupinska slika pred kočo. Vsi so poskrbeli, da  se bodo videli na sliki. Ugotovili smo, da nas domači iz fotelja lahko nadzirajo preko spletne strani duj.si. Kogar ni na skupinski sliki, ta ni bil na pohodu. Le kdo ljubi težave doma?

Od Koče na Mrzlici do Lovske koče smo hodili v strjeni koloni, kot nam doslej še ni nikoli uspelo. To zaslugo smo pripisali avtoriteti Miloša in Francija. Kako sta to dosegla, je ostala njuna skrivnost. A Janez se je odločil, da ju bo odslej vedno postavil na čelo kolone.

Obljubljeni nakup krofov na Trojanah. Analiza. Za nami je bil čudoviti izlet, brez vetra in hudega mraza. Naša prošnja tam zgoraj, kjer delajo vreme, je bila ponovno upoštevana. Na Jesenicah nas je sprejel mrzel in močan veter, ki nas je prisilil, da smo se krepko zavili v oblačila.

Napisal: Stane Arh     Foto: Stane Arh, Marija Čemažar