• Dobrodošli na spletni strani Društva upokojencev Jesenice!

  • Ne zamudite!

  • Pridružite se nam lahko pri:

    • 20. novembra 2017 17:00Doživetja na Mednarodni vesoljski postaji
    • 23. novembra 2017Bukovo (717m) - Črvov vrh na Šentviški planoti (974m)
    • 7. decembra 2017Martuljek (750m) – Srednji vrh (1000m)
    • 11. decembra 2017 17:00Družabno srečanje z znanimi ljudmi iz našega okolja
    • 16. decembra 2017Matulji, Kastav, Trsat in Reka, Hrvaška
    • 18. decembra 2017 17:00Armenija in Gruzija
    • 28. decembra 2017Od Padne (208m) do Koštabone (252m)
    • 31. decembra 2017 19:00Silvestrovanje
    AEC v1.0.4

Kanjon Glinščice (Val Rosandra), 1. 3. 2012

Jasno jutro je obetalo še en lep izlet. Na Ravbarkomandi smo srečali skupino upokojencev iz Škofje Loke, ki je štela kar 91 pohodnikov. Bo takšna naša prihodnost?

V vasici Draga, ki je že v Italiji, smo zapustili avtobus in se prepustili vodenju Mirka Klinarja. Usmeril nas je na široko pot, ki smo jo takoj prepoznali kot teraso bivše ozkotirne železnice. To sta potrjevala tudi predora na naši poti. Mirku smo tako zaupali, da ni bilo pripomb, ko nas je usmeril iz široke poti navzdol po strmi stezi skozi gozd. Previdno smo stopali po kamniti poti in spotoma še občudovali razglede po dolini Glinščice. Takoj se nam je prikupila, ker nas je spominjala na naše alpske doline. Je drugačna od okoliškega Krasa.

Dolino so ljudje naseljevali že pred 7000 leti. V rimskih časih je skozi njo potekala prometna in trgovska pot od morja v notranjost. Po akvaduktu, katerega ostanke smo videli ob poti, so vodili vodo prav do Trsta (15 km). V srednjem veku so po njej tovorili sol, ki so jo pridelali v solinah Trsta, in začimbe, ki so jih pripeljale ladje v pristanišče. Začimbe so mleli v mlinih, ki jih je poganjala Glinščice. Celo preko 30 jih je bilo. Danes so vidni samo še ostanki posameznih strug, ki so porasle z mahom. Velike razvojne prometne načrte z  naravnim prehodom v notranjost Krasa preko doline Glinščice je preprečila meja med Avstroogrsko in Italijo, kasneje pa med Italijo in Jugoslavijo. Prometne žile so speljali daleč okoli, dolina pa je samevala, tako da so jo leta 1992 razglasili celo kot naravni rezervat. Več o dolini lahko izveste na  http://en.hribi.net/trenutnerazmere.asp?ita=1&gorovjeid=10004&id=4189.

V zaselku Botač  smo se srečali z bistro vodo Glinščice, ki izvira višje v Klancu pri Kozini. Suša jo močno posušila in jo je bilo v široki strugi samo za vzorec. Na posameznih delih kanjona je celo poniknila v zemljo. Botač je bil nekoč lokalni mejni prehod in še vedno je začetek Steze prijateljstva. Pot do zelo stare cerkve Matere Božje na Pečeh (zgrajena pred 1267 ) je bila strma, zato se nam je prilegel počitek in požirek pijače. Malico iz nahrbtnikov smo si privoščili šele na koncu kanjona v Gornjem Koncu, kjer v prijetni gostilni dobite tudi hrano in pijačo.

Vračali smo se po desni strani kanjona. Sonce je bilo dovolj močno, da nam je bilo toplo že v sami  majici. Pogled na bližnji Trst in Tržaški zaliv nas je vse očaral. Postanek je bil obvezen. Tudi skupinska slika je bila obvezna. Ko smo ponovno hodili po terasi bivše železnice, smo občudovali delo graditeljev pred 150 leti, ko še ni bilo močnih strojev za vrtanje prepadnih skal Kraškega roba. Verjetno so zelo garali.

Čeprav smo imeli kar veliko postankov smo prehitro prišli nazaj v Drago. Eno uro bi se lahko pražili na soncu.V gostilni Pri Hudičevcu v Hruševju pod Nanosom so pohiteli in nam pripravili kosilo eno uro pred dogovorjenim časom. Vse se je odlično izteklo. Pričakovali smo lep pohod. In to se je tudi zgodilo.

Napisal: Stane Arh              Foto: Mitja Šmid, Stane Arh